Medžugorje: dvojni nastop v sredo, 24. junija 1981. Tukaj se je zgodilo

24. junija 1981, na praznik sv. Janeza Krstnika, sta se dve deklici, Ivanka Ivankovič in Mirjana Dragičevič, obe iz Bijakovic v župniji Medugorje, odpravili okoli štirih popoldne na goro nad vasjo sprehoditi se in pripeljati ovce, ki so se previsoko povzpele.
Nenadoma Ivanka pred sabo, obešeno približno 30 centimetrov nad tlemi, zagleda mlado žensko svetlega in nasmejanega obraza. Takoj zakliče prijateljici Mirjani: "Glej, Gospa!". Mirjana ga tudi pogleda, a začudena z roko zanika za gest in reče: "Kako pa je lahko naša Gospa?!".
Oba sta bila šokirana nad tem, kar se jima je zgodilo in po vrnitvi v vas sta sosedom povedala, kaj sta videla na gori. Istega dne so se v mraku s prijatelji vrnili na isto mesto s skrivno željo, da bi spet videli Madonno. Ivanka jo je spet prvič zagledala in rekla: “Tukaj je!”; potem so jo videli tudi drugi, ki so bili poleg Mirjane še Milka Pavlović, Ivan Dragičevič, Ivan Ivankovič in Vicka Ivankovič. Vsi so videli Gospo, vendar so bili tako vznemirjeni, da niso vedeli, kaj bi jo vprašali, niso niti govorili k njej in prestrašeni so spet stekli domov.
Seveda so ob vrnitvi povedali, kaj se jim je zgodilo in kaj so videli. Ob tej priložnosti jim ni verjel nihče ali skoraj nihče. Pravzaprav jih je nekdo dražil in rekel, da so videli leteči krožnik ali halucinirali. Vendar so ljudje še naprej pozno ponoči govorili o tem, kar se je zgodilo, medtem ko fantje, ki so videli Gospo, kot so sami rekli, niso spali celo noč in so naslednje jutro čakali budni.
Naslednji dan so se ponovno odpravili (bilo je šest fantov in deklet, z njimi pa tudi dva starejša človeka) proti kraju prikazni, ki je na polovici gore Crnica in se imenuje Podbrdo ali "Podnožje hriba".
Medtem ko so še šli, so videli kot blisk svetlobe, ki se je tako rekoč spustil iz nebes na zemljo, in takoj zatem so videli Gospo. Nato so začeli teči proti Njej in, čeprav so bili navkreber, so se počutili premeščene, kot da imajo krila, proti prikazni, ne da bi bili pozorni na kamenje ali trnje, ki bi jim lahko prizadelo bose noge.
Ko so prispeli pred Madono, so padli na kolena in molili. Tokrat sta na sestanku z Madono manjkala Ivan Ivankovič, sin pokojnega Joze, in Milka Pavlovič, Marijina sestra, ki je ostala doma: Ivan, ker kot nekoliko starejša ni želela druženja s fanti, Milka pa zato, ker jo je mama potrebovala za nekaj gospodinjskih opravil. Milka je ob tej priložnosti rekla: »No, pusti Marijo; je dovolj!" In tako se je tudi zgodilo.
Skupini se je pridružil tudi mali Jakov Colo in tako so tistega dne videli Madono: Vicka Ivankovič, Ivanka Ivankovič, Mirjana Dragičevič, Ivan Dragičevič in skupaj z njimi Marija Pavlović in Jakov Čolo, ki prvi dan niso bili prisotni. Od takrat je teh šest fantov postalo stabilnih vidcev.