Medžugorje: vizionarska Ivanka nam pripoveduje o Madoni in prividih

Ivankino pričevanje iz leta 2013

Pater, Ave, Slava.

Kraljica miru, molite za nas.

Na začetku tega srečanja sem vas želel pozdraviti z najlepšim pozdravom: »Hvaljen bodi Jezus Kristus«.

Vedno bodi pohvaljen!

Zakaj sem zdaj pred vami? Kdo sem jaz? Kaj naj ti rečem?
Sem navaden smrtnik kot vsak od vas.

V vseh teh letih se vedno znova sprašujem: »Gospod, zakaj si me izbral? Zakaj si mi dal to veliko, veliko darilo, a hkrati veliko odgovornost?« Tukaj na zemlji, pa tudi nekega dne, ko pridem pred Njega, sem vse to sprejel. To veliko darilo in velika odgovornost. Samo molim Boga, da mi da moč, da grem naprej po poti, ki jo On želi od mene.

Tukaj lahko samo pričujem, da je Bog živ; da je med nami; ki ni odšel od nas. Mi smo tisti, ki smo se od Njega oddaljili.
Naša Gospa je Mati, ki nas ljubi. Noče nas pustiti samih. Kaže nam pot, ki nas vodi do njegovega Sina. To je edina prava pot na tej zemlji.
Lahko vam tudi povem, da je moja molitev kot vaša molitev. Moja bližina Bogu je ista bližina, kot jo imate vi do Njega.
Vse je odvisno od tebe in mene: koliko se zaneseva na Njo in koliko lahko sprejmeva Njena sporočila.
Videti Madono na lastne oči je lepa stvar. Namesto tega, če to vidite s svojimi očmi in tega nimate v srcu, ne šteje nič. Vsak od nas lahko to začuti v svojem srcu, če želi in lahko odpre svoje srce.

Leta 1981 sem bila stara 15 let. Čeprav sem iz krščanske družine, kjer smo vedno molili, do tistega trenutka nisem vedela, da se lahko Gospa prikaže in da se je nekje prikazala. Še manj pa sem si lahko predstavljal, da jo bom nekoč lahko videl.
Leta 1981 je moja družina živela v Mostarju, Mirjanina pa v Sarajevu.
Po šoli, med počitnicami, smo prišli sem.
Pri nas imamo navado, da ob nedeljah in praznikih ne delamo in če le moremo, gremo k maši.
Tisti dan, 24. junija, na god sv. Janeza Krstnika, smo se dekleta po maši dogovorile, da se dobimo popoldne na sprehodu. Tisto popoldne sva se najprej srečali z Mirjano. Med čakanjem na prihod ostalih deklet smo klepetali kot 15 letnice. Naveličani smo jih čakali in se odpravili proti hišam.

Še danes ne vem, zakaj sem med dialogom zavila proti hribu, ne vem, kaj me je pritegnilo. Ko sem se obrnila, sem zagledala Mater božjo. Sploh ne vem, od kod tiste besede, ko sem rekla Mirjani: »Poglej, tam zgoraj je Gospa!« Ona mi je, ne da bi pogledala, rekla: »Kaj praviš? Kaj se je zgodilo z vami?" Bila sem tiho in hodila sva naprej. Prispeli smo do prve hiše, kjer smo srečali Milko, Marijino sestro, ki je nameravala pripeljati ovce. Ne vem, kaj je videl na mojem obrazu in vprašal: »Ivanka, kaj se ti je zgodilo? Izgledaš čudno." Ko sem se vrnil, sem ji povedal, kaj sem videl. Ko smo prišli do mesta, kjer sem imel videnje, so tudi oni obrnili glave in videli, kar sem videl prej.

Lahko vam samo povem, da so se vsa čustva, ki sem jih imela v sebi, pomešala. Tako je bila molitev, petje, solze …
Vmes je prišla tudi Vicka in videla, da se z vsemi nami nekaj dogaja. Rekli smo ji: »Teci, teci, saj tukaj vidimo Madono. Namesto tega si je sezula sandale in stekla domov. Na poti je srečal dva fanta Ivana in jima povedal, kaj sva videla. Tako so se trije vrnili k nam in tudi oni so videli, kar smo videli mi.

Madona je bila od nas oddaljena 400 – 600 metrov in nam je z roko pokazala, naj se približamo.
Kot rečeno, v meni so se mešala vsa čustva, prevladal pa je strah. Čeprav smo bili prijetna skupina, si ji nismo upali naproti.
Zdaj ne vem, kako dolgo smo se tam ustavili.

Spominjam se le, da smo šli nekateri naravnost domov, drugi pa v hišo nekega Giovannija, ki je praznoval god. Polni solz in strahu smo vstopili v tisto hišo in rekli: "Videli smo Madono". Spomnim se, da so bila na mizi jabolka in so nas metali z njimi. Rekli so nam: »Takoj tecite domov. Ne govori teh stvari. S temi stvarmi se ne moreš igrati. Nikomur ne ponavljaj tega, kar si nam povedal!”

Ko smo se vrnili domov, sem babici, bratu in sestri povedala, kaj sem videla. Karkoli sem rekel, sta se mi brat in sestra smejala. Babica mi je rekla: »Hči moja, to je nemogoče. Verjetno ste videli nekoga, ki je pasel ovce.”

Nikoli v mojem življenju ni bila daljša noč od te. Nenehno sem se spraševal: »Kaj se mi je zgodilo? Ali sem res videl, kar sem videl? Iz sebe sem. Kaj se je zgodilo z mano?"
Vsem odraslim smo povedali, kaj smo videli, in odgovorili so, da je to nemogoče.
Že tisti večer in naslednji dan se je razširilo, kar smo videli.
Tistega popoldneva smo rekli: "Dajmo, gremo nazaj na isto mesto in poglejmo, če lahko še enkrat vidimo, kar smo videli včeraj". Spominjam se, da me je babica prijela za roko in mi rekla: »Ne pojdi. Ostani tukaj z menoj!«
Ko smo trikrat zagledali luč, smo tekli tako hitro, da nas nihče ni dosegel. Toda ko smo se ji približali ...
Dragi prijatelji, ne vem, kako naj vam prenesem to ljubezen, to lepoto, te božanske občutke, ki sem jih čutil.
Povem ti lahko samo to, da moje oči do danes še niso videle lepše stvari. Mlado dekle od 19 do 21 let, s sivo obleko, belo tančico in krono iz zvezd na glavi. Ima lepe in nežne modre oči. Ima črne lase in leti na oblaku.
Tega notranjega občutka, te lepote, te nežnosti in te ljubezni do matere ni mogoče opisati z besedami. Moraš poskusiti in živeti. V tistem trenutku sem vedela: »To je Mati Božja«.
Dva meseca pred tem dogodkom mi je umrla mama. Vprašal sem: "Gospa, kje je moja mama?" Nasmehnila se je in mi povedala, da je z njo. Nato je vsakega izmed nas šestih pogledala in nam rekla, naj se ne bojimo, saj bo Ona vedno z nami.
V vseh teh letih, če je ne bi bilo z nami, preprosti in človeški ljudje ne bi zdržali vsega.

Tu se je predstavila kot Kraljica miru. Njegovo prvo sporočilo je bilo: »Mir. Mir. Mir". Mir lahko dosežemo le z molitvijo, postom, pokoro in sveto evharistijo.
Od prvega dne do danes so to najpomembnejša sporočila tukaj v Međugorju. Kdor živi ta sporočila, najde vprašanja in tudi odgovore.

Od leta 1981 do 1985 sem jo videl vsak dan. V teh letih ste mi govorili o svojem življenju, prihodnosti sveta, prihodnosti Cerkve. Vse to sem napisal. Ko mi boste povedali, komu naj dostavim to pisanje, bom to tudi storil.
7. maja 1985 sem imel zadnje dnevno prikazovanje. Gospa mi je rekla, da je ne bom več videl vsak dan. Od leta 1985 do danes se vidimo enkrat letno 25. junija. Na tem zadnjem dnevnem srečanju sta mi Bog in Gospa dala zelo, zelo velik dar zame. Veliko darilo zame, pa tudi za ves svet. Če se tukaj sprašujete, ali obstaja življenje po tem življenju, sem tukaj kot priča pred vami. Lahko vam povem, da smo tukaj na zemlji le na zelo kratki poti v večnost. Na tistem srečanju sem videl svojo mamo, kot zdaj vidim vsakega od vas. Objela me je in rekla: "Hči moja, ponosen sem nate".
Glej, nebo se odpira in nam pravi: "Dragi otroci, vrnite se na pot miru, spreobrnjenja, posta in pokore". Naučeni smo bili poti in svobodni smo pri izbiri poti, ki jo želimo.

Vsak od nas šest vizionarjev ima svoje poslanstvo. Nekateri molijo za duhovnike, drugi za bolne, drugi za mlade, nekateri molijo za tiste, ki ljubezni do Boga niso poznali in moje poslanstvo je moliti za družine.
Gospa nas vabi, da spoštujemo zakrament zakonske zveze, saj morajo biti naše družine svete. Vabi nas, da obnovimo družinsko molitev, gremo k sveti maši v nedeljo, mesečno spovedamo in najpomembneje je, da je Sveto pismo v središču naše družine.
Zato, dragi prijatelj, če bi radi spremenili svoje življenje, bi bil prvi korak doseganje miru. Mir s seboj. Tega ni mogoče najti nikjer, razen v spovednici, ker se pomiriš. Potem pojdite v središče krščanskega življenja, kjer je Jezus živ. Odprite svoje srce in On bo ozdravil vse vaše rane in lažje boste prinesli vse težave, ki jih imate v življenju.
Prebudite svojo družino z molitvijo. Ne dovolite ji, da sprejme tisto, kar ji ponuja svet. Ker danes potrebujemo svete družine. Kajti če zlobni uniči družino, bo uničil ves svet. Tako dobro prihaja iz dobre družine: dobri politiki, dobri zdravniki, dobri duhovniki.

Ne morete reči, da nimate časa za molitev, ker nam je Bog dal čas in mi smo tisti, ki ga posvečamo različnim stvarem.
Ko se zgodi katastrofa, bolezen ali kaj resnega, pustimo vse, da pomagamo tistim, ki jih potrebujejo. Bog in Gospa nam dajeta najmočnejša zdravila proti kateri koli bolezni na tem svetu. To je molitev s srcem.
Že v prvih dneh ste nas povabili k molitvi Creed in 7 Pater, Ave, Gloria. Potem nas je povabil, da bi molili en rožni venec na dan. V vseh teh letih nas poziva, da dvakrat na teden postimo na kruh in vodo in vsak dan molimo sveti rožni venec. Gospa nam je rekla, da lahko z molitvijo in postom tudi ustavimo vojne in katastrofe. Vabim vas, da ne pustite, da se nedelja uleže k počitku. Pravi počitek nastopi pri sveti maši. Le tam si lahko privoščite pravi počitek. Ker če dovolimo Svetemu Duhu, da vstopi v naše srce, bo veliko lažje prinesti vse težave in težave, ki jih imamo v življenju.

Ni ti treba biti kristjan samo na papirju. Cerkve niso samo zgradbe: mi smo živa Cerkev. Mi se razlikujemo od drugih. Do brata smo polni ljubezni. Veseli smo in smo znamenje za naše brate in sestre, ker Jezus želi, da smo v tem trenutku na zemlji apostoli. Prav tako se vam želi zahvaliti, ker ste želeli slišati Madonino sporočilo. Še bolj hvala, če želite to sporočilo prenesti v svoja srca. Pripeljite jih svojim družinam, cerkvam, državam. Ne samo, da bi govoril z jezikom, ampak da bi pričal z lastnim življenjem.
Še enkrat se vam želim zahvaliti, ker poudarjam, da poslušate to, kar je Gospa v prvih dneh rekla vizionarjem: "Ne bojte se ničesar, saj sem vsak dan s tabo". To je popolnoma isto, kar reče vsakemu od nas.

Vsak dan molim za vse družine tega sveta, hkrati pa vas vse prosim za molitev za naše družine, da bi se združili, da bi bili eno v molitvi.
Zdaj se z molitvijo zahvaljujemo Bogu za to srečanje.

Vir: Mailing list Informacije iz Međugorja