Medžugorje: vizionarska Jelena govori o svoji izkušnji z Madono

 

25-letna Jelena Vasilj, ki v Rimu študira teologijo, se na počitnice v Medžugorju pogosto obrača z znanjem, ki ga poznamo, kateremu zdaj dodaja tudi teološko natančnost. Tako je govoril z mladimi na festivalu: Moja izkušnja je drugačna od izkušnje šestih vizionarjev ... Mi vizionarji smo pričevanje, da nas Bog osebno kliče. Decembra 1982 sem doživel izkušnjo svojega angela varuha in kasneje Madonne, ki mi je govorila po srcu. Prvi klic je bil klic k spreobrnjenju, k čistosti srca, da bi lahko pozdravili Marijino navzočnost ...

Druga izkušnja pa je v zvezi z molitvijo in o tem bom danes govorila samo jaz. V vsem tem času je bilo najbolj spodbudno to, da nas Bog pokliče in se potem razodene kot tisti, ki je, tisti, ki je bil in ki bo vedno. Prvo prepričanje je, da je božja zvestoba večna. To pomeni, da nismo samo mi tisti, ki iščemo Boga, ni samo samota tista, ki nas sili k temu, da bi ga iskali, ampak je sam Bog tisti, ki nas je našel. Kaj nas vpraša Gospa? Da iščemo Boga, prosi za našo vero in vera je praksa našega srca in ne le ena stvar! Bog govori v Bibliji tisočkrat, govori o srcu in prosi za spreobrnjenje srca; in srce je to mesto, kamor želi vstopiti, je to kraj odločitve, in zato Gospa v Medžugorju prosi, naj molimo s srcem, kar pomeni odločiti in se popolnoma predati Bogu ... Ko molimo s srcem, damo nas samih. Srce je tudi življenje, ki nam ga daje Bog in ki ga vidimo skozi molitev. Gospa nam pravi, da je molitev resnična samo takrat, ko postane dar samega sebe; in spet, ko nas srečanje z Bogom povzroči zahvaljujoč njemu, je to najbolj očiten znak, da smo ga naleteli. To vidimo v Mariji: ko prejme vabilo Angela in obišče Elizabeto, se potem v njenem Srcu rodi hvala.

Gospa nam pravi, naj molimo za blagoslov; in ta Blagoslov je bil znak, da smo prejeli darilo: to je, da smo Bogu prijetni. Gospa nam je pokazala različne oblike molitve, na primer rožni venec ... Molitev rožnega venca je zelo veljavna, ker vključuje pomemben element: ponavljanje. Vemo, da je edini način, da smo krepostni, ponoviti božje ime, ga imeti za vedno prisotnega. Zaradi tega reči, da rožni venec pomeni prodor v nebeško skrivnost in hkrati obnavljamo spomin na skrivnosti, vstopamo v milost našega odrešenja. Gospa nas je prepričala, da je po molitvi ustnic meditacija in nato kontemplacija. Intelektualno iskanje Boga je v redu, vendar je pomembno, da molitev ne ostane intelektualna, ampak gre malo naprej; mora iti k srcu. In ta nadaljnja molitev je dar, ki smo ga prejeli in ki nam omogoča, da srečamo Boga. Tu beseda živi in ​​obrodi sadove. Najsvetlejši primer te tihe molitve je Marija. V prvi vrsti nam lahko rečemo, da je ponižnost. Največja težava pri molitvi je motečnost in tudi duhovna lenoba. Tudi tukaj nam lahko pomaga samo vera. Zbrati se moram in prositi Boga, naj mi da veliko vero, močno vero. Vera nam daje spoznanje skrivnosti Boga: takrat se odpre naše srce. Kar zadeva duhovno lenobo, obstaja samo eno zdravilo: asketizem, križ. Gospa nas kliče k temu pozitivnemu vidiku odrekanja. Ne prosi nas, da trpimo, da bi trpeli, ampak da bi dali prostor Bogu, post pa mora postati tudi ljubezen in nas spraviti k Bogu ter nam omogočiti, da molimo. Drug element naše rasti je molitev v skupnosti. Devica nam je vedno govorila, da je molitev kot plamen in vsi skupaj postanemo velika sila. Cerkev nas uči, da naše češčenje ne sme biti samo osebno, ampak tudi obče in nas kliče, da se združimo in rastemo skupaj. Ko se Bog razodeva v molitvi, se nam razodeva tudi sam in tudi medsebojno občestvo. Gospa nad vsemi molitvami postavlja sveto mašo. Povedala nam je, da se v tistem trenutku nebo spusti na zemljo. In če po toliko letih ne razumemo veličine svete maše, ne moremo razumeti skrivnosti Odkupitve. Kako nas je vodila Gospa v teh letih? Bila je le pot v miru, v spravi k Bogu Očetu. Dobra, ki smo jo prejeli, ni v lasti nas in zato ni samo za nas ... Napotila nas je k našemu župniku, da bi ustanovila molitveno skupino, obljubila pa je tudi, da nas bo vodila sama in nas prosila, da bomo skupaj molili za štiri leta. Da bi se ta molitev ukoreninila v naše življenje, nas je najprej prosil, da se srečujemo enkrat na teden, nato dvakrat, nato trikrat.

1. Sestanki so bili zelo preprosti. Kristus je bil v središču, morali smo povedati Jezusov rožni venec, ki je osredotočen na Jezusovo življenje, da bi razumeli Kristusa. Vsakič, ko nas je prosil za kesanje, spreobrnjenje srca in če bomo imeli težave z ljudmi, preden smo prišli moliti, prosite za odpuščanje.

2. Potem je naša molitev postajala vse bolj molitva odrekanja, zapuščenosti in daru samega sebe, v katerem smo morali vse naše težave dati Bogu: to za četrt ure. Gospa nas je poklicala, da bi dali celotno osebo in ji popolnoma pripadali, potem pa je molitev postala molitev zahvale in se končala z blagoslovom. Oče naš je bistvo vseh naših odnosov z Bogom in vsako srečanje se je končalo z Očetom. Namesto rožnega venca smo rekli sedem Pater, Ave, Gloria posebej za tiste, ki nas vodijo.

3. Tretje srečanje v tednu je bilo namenjeno dialogu, izmenjavi med nami. Gospa nam je dala temo in govorili smo o tej temi; Gospa nam je povedala, da se je na ta način predala vsakemu od nas in delila svoje izkušnje ter da je Bog obogatil vsakega od nas. Najpomembnejša stvar je duhovna spremljava. Prosil nas je za duhovno vodstvo, ker moramo za razumevanje dinamike duhovnega življenja razumeti notranji glas: tisti notranji glas, ki ga moramo iskati v molitvi, to je božja volja, Božji glas v našem srcu.