Medžugorje: resnična ali napačna prikazovanja, kako jih razlikovati?

Resnične ali lažne prikazni, kako jih razlikovati?
Don Amorth odgovori

Zgodovino Cerkve prekinjajo nenehna marijanska prikazovanja. Kakšno vrednost imajo za vero kristjanov? Kako ločiti prave od lažnih? Kaj želi Marija povedati današnjemu možu? Vprašanja, ki vam dajo misliti. Jezus nam je bil dan po Devici. Zato ni presenetljivo, da nas Bog po Mariji kliče, da sledimo njegovemu Sinu. Marijana prikazovanja so sredstvo, ki ga Marija uporablja za izpolnjevanje svojega poslanstva naše Matere.

V našem stoletju, že od velikih fatimskih prikazovanj, dobimo vtis, da želi Gospa osebno ponesti svoj klic na vse celine. Večinoma so to prikazni, ki prenašajo sporočila; včasih so to marijanske podobe, ki točijo obilne solze, celo solze krvi. Navajam nekaj primerov: v Akiti na Japonskem; v Cuepi v Nikaragvi; v Damasku v Siriji; v Zeintounu v Egiptu; v Garabandalu v Španiji; v Kibehu v Ruandi; v Nayu, Koreja; v Medžugorju, v Bosni in Hercegovini; v Sirakuzah, Civitavecchii, San Damianu, Tre Fontane in mnogih drugih krajih v Italiji.

Kaj želi Gospa doseči? Njegov namen je vedno spodbujati ljudi, da storijo vse, kar je rekel Jezus; jasno bi moralo biti, da prikazni razodetim resnicam ne dodajajo ničesar, ampak jih le priklicujejo in uporabljajo za aktualne dogodke. Njegovo vsebino lahko povzamemo v treh besedah: diagnoza, zdravila, nevarnosti.

Diagnoza: človek se je pasivno predal grehu; ostaja inerten pred dolžnostmi, ki jih ima do Boga, in jih očitno ne spoštuje. Treba ga je otresti te duhovne utrujenosti, da se vrne na pot k odrešitvi.

Pravna sredstva: nujno je potrebno iskreno spreobrnjenje; potrebuje pomoč molitve, ki je nepogrešljiva za sposobnost pravičnega življenja. Devica priporoča predvsem družinsko molitev, rožni venec, popravno obhajilo. Vzbuja dela dobrodelnosti in pokore, kot je post.

Nevarnosti: človeštvo je na robu brezna; to pravijo tudi znanstveniki, ko govorijo o ogromni uničujoči moči orožja v posesti držav. Toda Gospa ne postavlja političnih vprašanj: govori o Božji pravičnosti; pove nam, da lahko molitev ustavi tudi vojno. Govori o miru, tudi če je način miru spreobrnjenje celih narodov. Zdi se, da je Marija velika božja veleposlanica, ki je zadolžena, da k njemu vrne zavedeno človeštvo, da se spomni, da je Bog usmiljeni Oče in da zlo ne prihaja od njega, ampak so ljudje tisti, ki si jih pridobivajo med seboj, ker ne več ko prepoznajo Boga, se niti ne prepoznajo kot bratje. Borijo se, namesto da bi si pomagali.

Seveda ima tema miru v marijanskih sporočilih dovolj prostora; vendar je v funkciji in posledici še večjega dobrega: miru z Bogom, spoštovanja njegovih zakonov, od katerih je odvisna večna prihodnost vsakega. In to je največji problem. »Naj ne užaljajo več Boga, našega Gospoda, ki je že zelo užaljen«: s temi besedami, izrečenimi z žalostjo, je Devica Marija zaključila sporočila iz Fatime 13. oktobra 1917. Napake, revolucije, vojne so posledica greha. Konec istega oktobra so boljševiki prevzeli oblast v Rusiji in začeli zlobno delo širjenja ateizma po vsem svetu.

Tu sta dve temeljni značilnosti našega stoletja. Prva značilnost sodobnega sveta je po mnenju filozofa Augusta Del Noceja širjenje ateizma. Od ateizma zlahka preidemo na vraževerje, na različne oblike malikovalstva in okultizma, magije, vedeževanja, čarovništva, orientalskih kultov, satanizma, sekte ... In preidemo na vse pokvarenosti, mimo vsakega moralnega zakona. Samo pomislite na uničenje družine, ki je kulminiralo z odobritvijo ločitve, in prezir do življenja, legaliziran z odobritvijo splava. Drugo značilnost našega stoletja, ki se odpira zaupanju in upanju, daje ravno množenje marijanskih posegov. Bog nam je dal Odrešenika po Mariji in po Mariji nas kliče nazaj k sebi.

Prividi in vera. Vera izhaja iz poslušanja božje besede.Veruje se, ker je Bog tisti, ki je govoril in razodel resničnosti, ki jih ni mogoče videti in ki nikoli ne morejo imeti znanstvenega dokaza. Po drugi strani pa ima to, kar je Bog razodel, absolutno gotovost. Da bi nam povedal resnico, se je Bog večkrat pojavil in je resnično spregovoril. To, kar je rekel, nam ni bilo posredovano le ustno, bilo je tudi napisano z neoporečno pomočjo Svetega Duha. Tako imamo Sveto pismo, ki v celoti poroča o božjem razodetju.

Slovesen je začetek Pisma Hebrejcem, ki predstavlja Staro in Novo zavezo: »Bog, ki je v starih časih govoril našim Očetom po prerokih, na zaporedje in različne načine, je na tem koncu časa govoril nam po njegovem Sinu« (1,1:2-76). V Svetem pismu je vsa resnica, vse, kar je potrebno za odrešenje in kar je predmet naše vere. Cerkev je varuhinja Božje besede, jo širi, poglablja, uporablja, daje pravo razlago. A temu nič ne dodaja. Dante ta koncept izraža z znamenito trojko: »Imaš novo in staro zavezo in pastorja de la Chiesa, ki te vodi; to bo zadostovalo za vaše odrešenje« (Paradizo, V, XNUMX).

Toda Božje usmiljenje nenehno izstopa v podporo naši veri in jo podpira z občutljivimi znamenji. Velja zadnji blaženost, ki jo je Jezus izrekel nejevernemu Tomažu: »Ker si me videl, si veroval: blagor tistim, ki bodo verovali, čeprav niso videli« (Jn 20,29). Toda »znamenja«, ki jih je obljubil Gospod, so enako veljavna, saj potrjujejo pridiganje in tudi izpolnjevanje molitev. Med ta znamenja uvrščam čudežna ozdravljenja in odrešitve od hudiča, ki so spremljala pridiganje apostolov in mnogih svetih pridigarjev (sv. Frančišek, sv. Anton, sv. Vincent Ferreri, sv. Bernardino Sienski, sv. Pavel od Križa). ...). Spomnimo se lahko dolgega niza evharističnih čudežev, ki potrjujejo resnično Jezusovo prisotnost v svetih vrstah. In razumemo tudi marijanska prikazovanja, ki jih v teh dva tisoč letih cerkvene zgodovine beležimo več kot devetsto.

Na splošno je na krajih prikazovanja zgrajeno svetišče ali kapela, ki so postali cilji romanj, molitvena središča, evharističnega bogoslužja (Madona vedno vodi k Jezusu), priložnosti za čudežna ozdravljenja, predvsem pa konverzij. Prikaz je neposreden stik s posmrtnim življenjem; čeprav resnicam vere ne dodaja ničesar, se jih spomni in spodbuja k njihovemu upoštevanju. Zato hrani tisto vero, od katere sta odvisna naše vedenje in naša usoda. Dovolj je pomisliti na naval romarjev v svetišča, da razumemo, kako imajo marijanska prikazovanja zelo velik pastoralni pomen. So znamenje Marijine skrbi za svoje otroke; zagotovo so eden od načinov, s katerimi je Devica izpolnila to svoje poslanstvo naše matere, ki ji ga je Jezus zaupal s križa.

Resnične in lažne prikazni. Za naše stoletje je značilno veliko zaporedje pristnih marijanskih prikazovanj, zaznamuje pa ga tudi poplava lažnih prikazovanj. Po eni strani opažamo veliko lahkoto ljudi, da hitijo k lažnim vidcem ali psevdokarizmatikom; po drugi strani pa je prisotna težnja cerkvenih oblasti, da vsako možno manifestacijo nadnaravnih dejstev označijo za lažne, še pred kakršno koli preiskavo. Razsodba o teh dejstvih pripada cerkveni oblasti, ki naj bi jo sprejeli »s hvaležnostjo in tolažbo«, kakor v Lumen gentium, v n. 12, potrjuje za karizme. Namesto tega dobimo vtis, da se vnaprejšnja nezaupljivost šteje za preudarnost. Značilen je primer lizbonskega patriarha, ki se je leta 1917 boril proti prikazovanjem Fatime; šele na smrtni postelji, dve leti pozneje, je obžaloval, da je tako nasprotoval dejstvi, o katerih ni prejel nobenih informacij.

Kako ločiti resnične privide od lažnih? To je dolžnost cerkvene oblasti, ki se je dolžna izreči le, kadar meni, da je to primerno; za katerega je velik del prepuščen intuiciji in svobodi vernikov. Večinoma so lažna prikazovanja požari slame, ki gredo sami od sebe. Drugič se izkaže, da gre za prevaro, zanimanje, manipulacijo ali pa da vse to izvira iz nekega neuravnoteženega ali vzvišenega uma. Tudi v teh primerih je enostavno sklepati. Ko se po drugi strani izkaže, da je konkurenca ljudi nenehna, raste mesece in leta, in ko so plodovi dobri ("Iz sadežev poznaš rastlino", pravi evangelij), je treba vzeti stvari resno.

Vendar je treba dobro opozoriti: cerkvena oblast lahko oceni, da je primerno urediti bogoslužje, torej zagotoviti versko pomoč romarjem, ne da bi se izrekla o začetnem karizmatičnem dejstvu. Vsekakor bi bila to izjava, ki ne veže vesti. Za vzor jemljem obnašanje rimskega vikariata glede prikazovanja Device pri Treh vodnjakih. Ker je soglasje ljudi za molitev pred to jamo redno in vse več, je vikariat poskrbel za stalne duhovnike, ki urejajo bogoslužje in skrbijo za pastoralno službo (maše, spovedi, razne funkcije). Toda nikoli ni imel skrbi, da bi se izrekel o karizmatičnem dejstvu, to je, če se je Madonna res prikazala Cornacchioli.

Prav zato, ker resnice vere niso vprašljive, je to področje, na katerem verniki svobodno delujejo na podlagi svojih prepričanj, ki izhajajo iz pričevanj in sadov. Človek je popolnoma svoboden, da ne gre v Lurd in Fatimo, temveč v Medžugorje, Garabandal ali Bonate. Ni kraja, kjer bi bilo prepovedano hoditi moliti.

Lahko zaključimo. Marianska prikazovanja nimajo nobenega vpliva, da bi dodali neko novo resnico vere, imajo pa ogromen vpliv, da prikličejo v spomin evangeličanske nauke. Pomislite samo na milijone ljudi, ki obiskujejo najbolj znana svetišča, ali vaške množice, ki se zgrinjajo v manjša svetišča. Človek se vpraša, kaj bi bilo evangeličansko oznanjevanje v Latinski Ameriki, če ne bi bilo prikazovanj Guadalupe; na kaj bi se skrčila vera Francozov brez Lurda, ali Portugalcev brez Fatime, ali Italijanov brez številnih svetišč na polotoku.

To so vprašanja, ki nas ne morejo prezreti. Bog nam je dal Jezusa po Mariji in ni čudno, da nas po Mariji kliče, naj sledimo Sinu. Menim, da so marijanska prikazovanja eno od sredstev, s katerimi je Devica izpolnila to poslanstvo naše Matere, poslanstvo, ki traja »dokler vse družine ljudstev, tako tistih, ki nosijo krščansko ime, kot tistih, ki še vedno ignorirajo svoje Odrešenik, naj bodo srečno združeni v eno Božje ljudstvo v miru in harmoniji, v slavo presvete in nedeljive Trojice« (Lumen gentium, št. 69).