Medžugorje: čudež, po petih letih sem začel hoditi

Gospa iz Međugorja me je popolnoma ozdravila!

Na Sardiniji čutijo čudež. Dolga ozdravitvena molitev, ki je trajala nekaj ur pred Marijino podobo, kjer so na nogah počivali kamni gore Prividov: župnik se ni obotavljal govoriti o pravem čudežu, medtem ko je Antonio P., 32-letni bivši inženir elektrotehnike iz Arzane (Nuoro) ozdravljena pripoveduje: "Imela sem tumor v glavi, zdravniki glioma določajo in do nedelje zvečer, 7. januarja, so me zmanjšali na zelenjavo. Štiri leta od bolnišnice do bolnišnice, da so me spravili v invalidski voziček: vsa zdravljenja in zdravila niso pomagala. Že nekaj mesecev sploh nisem mogel govoriti.

Po molitvah župnika sem začutil močno vročino, ki mi je dajala moč, začel sem premikati roke, da sem si povrnil glas. Po tem, ko sem zapustil invalidski voziček, sem po dolgih letih jedel za mizo, ne da bi se moral hraniti. Zdravniki so presenečeni nad neverjetnim okrevanjem. Škof msgr. Antioco Piseddu se zahvaljuje Gospodu za dobro novico, vendar svetuje, naj počakate še dlje, medtem ko se družina pripravlja, da se bodo vsi odpravili v Međugorje, da bi se zahvalili Kraljici miru.
(Iz časopisov z dne 9. januarja 90)

O ozdravljenju moramo upoštevati lik župnika, don Vincenza Pirarba, župnika Arzana, moškega v štiridesetih letih, ravno iz Međugorja, kjer je imel električni mikroskop, ki ga je nato prelil v molilno ozdravitev, ki je prerogativa vsakega duhovnika oz. po Jezusovem mandatu: "... molite zanj, potem ko ga je pomagal z oljem ... in bo molitev z vero rešila bolnega, Gospod ga bo dvignil ..." (Jas 5,14).

Mesto Ogliastra je znano tudi po maščevanju in organiziranem kriminalu: štirje umorjeni pastirji v zadnjih mesecih, prazna cerkev, zdaj polna ljudi, ki jih je prizadel znak.

Dosegel telefon, d. Vincenzo je A. Bonifaciju povedal naslednje podrobnosti: "Ko sem v nedeljo zvečer vstopil v hišo, sem začel moliti pred podobo Madone. Ko sem rekel molitev očeta Tardiffa za ozdravitev, sem v sebi čutil gotovost, da bo Antonio ozdravljen.

Videla sem, da med molitvijo v nekem trenutku Antonio ni več sledil meni, ampak je bil kot odsoten, fiksiran na to podobo, kot v ekstazi, in takrat sem razumel, da se pogovarja z Madono. "Zdaj moraš govoriti," sem rekel. "Govoriti morate, morate reči 'Gospa'!" In končno je to uspelo povedati.

"In zdaj vstani in hodi!" "Toda to pravi evangelij!" "Seveda!" Antonio je najprej začutil, kako mu poživijo roke, nato noge, nato pa je zapustil invalidski voziček, kamor je bil dolga leta umaknjen.

"Kaj ti je rekla Gospa?" Sem ga vprašal. "Rekel mi je, naj grem sem (in označil je cerkev, ki je bila na sliki), potem pa moramo veliko moliti in da me bo počasi ozdravil. Pravzaprav je isti večer vstal, hodil, - kar je bilo neverjetno, ker se že 5 let nisem premaknil; tisto noč sem jedel sam! A zdaj to razumem "počasi", ker se vsak dan počutim bolj in bolj varno - ".

Vir: Odmev Međugorja 70