Medžugorje: Vicka nam podrobno pove, kaj se je zgodilo 25. junija 1981

Janko: Vicka, zato se je pojavilo v četrtek, 25. junija 1981. Vsako ste nadaljevali z delom. Ste že pozabili, kaj se je zgodilo noč prej?
Vicka: Sploh ne! O tem smo samo sanjali in se pogovarjali!
Janko: Ste se strinjali, da boste vse opustili? Ali drugo?
Vicka: Čudno; tega ni bilo mogoče spustiti. Mi trije ...
Janko: Kdo ste trije?
Vicka: Ivanka, Mirjana in jaz sva se dogovorili, da se vrneva približno ob istem času tja, kjer smo jo videli že dan prej, in mislili: "Če bo Gospa, bo morda prišla še enkrat".
Janko: In te ni več?
Vicka: Jasno je; približno v istem času. Spustili smo se po makadamski cesti in se ozrli do mesta prvega prikazovanja.
Janko: In si kaj videl?
Vicka: Ampak kako tudi ne! Kar naenkrat je zasvetila nenadna strela in pojavila se je Madona.
Janko: Z dojenčkom?
Vicka: Ne, ne. Tokrat ni bilo otroka.
Janko: In kje točno se je pojavila Gospa?
Vicka: Prvi dan na istem mestu.
Janko: Se spomniš, kdo jo je prvič videl v tem nastopu?
Vicka: Ivanka spet.
Janko: Si prepričan?
Vicka: Zagotovo. Nato sva se z Mirjano tudi videla.
Janko: In tokrat si šel do nje?
Vicka: Počakaj. Preden sem šel gor, sem rekel Mariji in malemu Jakovu, da jih pokličem, če bomo kaj videli.
Janko: Si to storil?
Vicka: Ja, ko smo se jo trije videli, sem rekel Ivanki in Mirjani, naj počakam, dokler ne pokličem teh dveh. Poklical sem jih in tekli so takoj za mano.
Janko: In kaj potem?
Vicka: Ko smo se vsi zbrali, nas je s kretnjo roke poklicala Gospa. In smo tekli. Maria in Jakov se nista videla takoj, a sta tudi tekla.
Janko: Po kateri poti?
Vicka: Brez poti! Tega sploh ni. Tekli smo naravnost naprej; naravnost skozi grme.
Janko: Je bilo to mogoče zate?
Vicka: Tekli smo, kot da nas je nekaj prineslo. Za nas ni bilo grmovja; nič. Kot da bi bilo vse narejeno iz gobnate kamnite gume, česar ni mogoče opisati. Nihče nam ni mogel slediti.
Janko: Medtem ko ste tekli, ste videli Madonno?
Vicka: Seveda ne! V nasprotnem primeru, kako bi vedeli, kam naj tečemo? Samo Maria in Jakov se nista videla, dokler nista vstala.
Janko: So videli tudi to?
Vicka: Ja. Najprej nekoliko zmedeno, potem pa vedno bolj jasno.
Janko: Prav. Se spomnite, kdo je prvi prišel zgoraj?
Vicka: Ivanka in jaz sva prišli prvi. V praksi skoraj vse skupaj.
Janko: Vicka, pravite, da ste tekli tako zlahka, a enkrat ste mi povedali, da sta Mirjana in Ivanka potem skoraj prehitela.
Vicka: Ja, za trenutek. Toda v hipu je vse minilo.
Janko: Kaj si počel, ko si prišel gor?
Vicka: Ne morem ti razložiti. Zmedeni smo bili. Bilo nas je tudi strah. Ni bilo lahko biti pred Madonno! Ob vsem tem smo padli na kolena in začeli izgovarjati nekaj molitev.
Janko: Se spomniš, katere molitve si rekel?
Vicka: Ne spomnim se. Ampak zagotovo naš oče, Ave Maria in Gloria. Nismo vedeli niti druge molitve.
Janko: Nekoč ste mi povedali, da je mali Jakov padel sredi trnovega grma.
Vicka: Ja, da. Ob vsem tem čustvu je padlo. Mislil sem si: ah, mali moj Jakov, od tod ne boš živ živ!
Janko: Namesto tega je prišel živ, kot vemo.
Vicka: Seveda se je izšlo! Dejansko kmalu. In ko se je počutil brez trnja, je nenehno ponavljal: "Zdaj ne bi mogel umreti, saj sem videl Madonno". Mislil je, da nima prask, čeprav je padel v grm.
Janko: Kako to?
Vicka: Res ne vem. Takrat nisem vedel, kako naj to razložim; zdaj pa razumem, da ga je Gospa zaščitila. In kdo drug?
Janko: Kako se ti je takrat videla Madona?
Vicka: Bi radi vedeli, kako je bila oblečena?
Janko: Ne, ne to. Mislim na njegovo razpoloženje, njegov odnos do vas.
Vicka: Bilo je čudovito! Nasmejano in veselo. Vendar tega ni mogoče opisati.
Janko: Vam je kaj rekel? Mislim na ta drugi dan.
Vicka: Ja. Molil je z nami.
Janko: Ste jo kaj vprašali?
Vicka: Ne vem. Ivanka namesto da; je vprašal o materi. Ta je pred časom v bolnišnici nenadoma umrl.
Janko: Zelo me zanima. Kaj te je vprašal?
Vicka: Vprašal je, kako deluje njegova mama.
Janko: In Gospa ti je kaj rekla?
Vicka: Seveda, seveda. Rekel ji je, da je njena mama v redu, da je z njo in da ji ni treba skrbeti za to.
Janko: Kaj misliš "z njo"?
Vicka: Ampak z Madonno! Če ne, s kom?
Janko: Ste slišali, ko je Ivanka to vprašala?
Vicka: Kako pa ne? Vsi smo slišali.
Janko: In ste slišali, kaj je odgovorila Gospa?
Vicka: To smo že slišali vsi, razen Marije in Jakova.
Janko: In kako to, da niso slišali?
Vicka: Kdo ve? Bilo je kar tako.
Janko: Je Marija obžalovala to dejstvo?
Vicka: Ja, zagotovo; a kaj bi lahko storil?
Janko: V redu, Vicka. Toda iz vsega tega pogovora ne razumem, kaj se je tistega dne zgodilo z Ivanom Stankom.
Vicka: Ivan je bil z nami in je videl vse kot mi.
Janko: In kako to, da je bil tam?
Vicka: Ampak, kot mi! Je sramežljiv fant, vendar je gledal, kaj smo storili, in to tudi naredil. Ko smo tekali na Podbrdu, je trčil tudi on
Janko: No, Vicka. Vse to je bilo ljubko!
Vicka: Ne le očarljivo. To je nekaj, česar ni mogoče opisati. Kot da nismo več na zemlji. Brezbrižni smo bili do vsega drugega: vročine, trnjastih grmov in vse tiste zmede ljudi. Ko je z nami, vse drugo pozabimo.
Janko: Prav. Je kdo od vas kaj vprašal?
Vicka: Rekla sem že, da je Ivanka vprašala o materi.
Janko: A je še kdo vprašal kaj drugega?
Vicka: Mirjana je prosila, da nam pustiš znak, da ljudje ne bi kramljali o nas.
Janko: In Madona?
Vicka: Ura se je v Mirjani obrnila.
Janko: Prav. O tem ne bi govoril, ker ni jasno, kaj se je v zvezi s tem zgodilo. Ste raje vprašali kaj drugega?
Vicka: Ja. Vprašali smo jo, ali bo prišla še enkrat.
Janko: Kaj pa ti?
Vicka: Pokimal je, da.
Janko: Vicka, si rekla, nekje je bilo tudi zapisano, da si videl Madono sredi grma.
Vicka: Res je; To sem rekel. Veste, da sem prenagljen. Videla sem jo skozi grm in zdelo se mi je, da je na sredini. Namesto tega je bila med tremi grmovjem, na majhni jasi. Ampak kakšna potreba je, da se nekdo drži tega, kar sem rekel ... Pomembno je, ali sem videl ali ne.
Janko: No, Vicka. Slišal sem, da ste jo ob tej priložnosti tudi poškropili s sveto vodo.
Vicka: Ne, ne. To se je zgodilo tretji dan.
Janko: Razumem. Kako dolgo ste ostali z Madonno?
Vicka: Dokler ni rekla: "Zbogom, moji angeli!", In odšla.
Janko: V redu. Zdaj pa mi končno povej: kdo je tisti dan videl Madonno?
Vicka: Mi smo ti.
Janko: Kaj si ti?
Vicka: Ampak vi ste nas! Jaz, Mirjana, Ivanka; nato Ivan, Marija in Jakov.
Janko: Kateri Ivan?
Vicka: Ivan sin Stanko. O tem smo že malo govorili.
Janko: Točno, Vicka. A je bil še kdo z vami?
Vicka: Bilo nas je vsaj petnajst ljudi. Dejansko več. Tam so bili Mario, Ivan, Marinko ... Le kdo se jih lahko spomni?
Janko: Je bil kdo starejši?
Vicka: Tam so bili Ivan Ivanković, Mate Sego in drugi.
Janko: In kaj so ti povedali pozneje?
Vicka: Rekli so, da se tam res nekaj dogaja. Še posebej, ko so videli, kako smo tekali gor. Nekateri so videli tudi sijaj svetlobe, ko je prišla Madona.
Janko: Ali sta bila takrat še malo Milka in Ivan pokojnega Joža? [prisotna prvi dan].
Vicka: Ne, tam jih ni bilo.
Janko: Kako to, da jih ni bilo?
Vicka: Kaj vem! Milkina mama ni dala dovoljenja. Marija (njena sestra) je prišla; Milka je mater potrebovala za nekaj. Namesto tega Ivan, ki je bil nekoliko starejši od nas [rodil se je leta 1960], ni hotel imeti ničesar z nami. In zato niso prišli.
Janko: Prav. Kdaj ste prišli domov?
Vicka: Kdo prej kdo po.
Janko: Tvoj Marinko mi je rekel, da je Ivanka na poti nazaj gorko zajokala.
Vicka: Ja, res je. Večina nas je jokala, še posebej ona. Kako ne bi jokati?
Janko: Zakaj predvsem ti?
Vicka: Ampak, že sem ti povedala, da je Gospa pripovedovala o svoji materi. In veste, kako je: mama je mama.
Janko: Prav. Pravite, da je Gospa zagotovila, da je mama z njo in da ji je prijetno.
Vicka: Res je. Toda kdo ne ljubi njihove matere?