Mirjana iz Međugorja "sledimo poti, ki jo hoče Gospa"

Vidka Mirjana Dragičević-Soldo je bila priča vsakodnevnim prikazovanjem od 24. junija 1981 do 25. decembra 1982. V zadnjem dnevnem prikazovanju ji je Gospa povedala, potem ko ji je zaupala 10. skrivnost, da se ji bo od tega trenutka prikazala enkrat. leta, in sicer 18. marca. In tako se je dogajalo v preteklih letih. Ob zadnjem prikazanju 18. marca 2006 se je v Cenaklju, skupnosti sestre Elvire, zbralo na tisoče romarjev z vsega sveta, da bi molili rožni venec. V molitvi so pričakovali prihod Marije. Mirjana je prišla z možem Markom in najožjimi sorodniki. Prikazovanje se je začelo ob 13.59 in je trajalo do 14.04. Gospa je dala naslednje sporočilo:

“Dragi otroci! V tem postnem času vas vabim k notranjemu odrekanju. Pot do odrekanja te vodi skozi ljubezen, post, molitev in dobra dela. Samo s popolno notranjo odpovedjo boste prepoznali Božjo ljubezen in znamenja časa, v katerem živite. Priča boste tem znakom in začeli boste govoriti o njih. Tja te želim peljati. Hvala ker mi slediš." Naslednji dan, na god svetega Jožefa, smo šli k Mirjani na obisk in se z njo pogovorili. Dal nam je naslednji intervju:

Mirjana, včeraj ste se udeležili letnega prikazovanja. Kaj nam lahko poveste o današnjem prikazovanju? Velikokrat sem že povedal: Madono lahko vidiš tisočkrat, a ko se pojavi, je zame, kot bi bilo prvič. Pravzaprav vedno čutite veliko veselje, ljubezen, varnost in milost. Prav to se vidi v Njenih očeh, ko Jo opazujem med prikazovanjem. Med prikazovanjem Madona opazuje vse navzoče, vsakega posebej. Včasih, ko koga pogleda, vidim v njegovih očeh bolečino, včasih veselje, včasih vedrino, včasih žalost. Vse to mi daje vedeti, da živi z vsakim prisotnim človekom in deli njegovo veselje, bolečino ali trpljenje.

Včeraj med prikazovanjem je bilo čudovito. Pokleknil sem in molil z ostalimi prisotnimi romarji. Videl sem jih, slišal sem njihovo molitev. Ko je prišel trenutek Gospinega prikazanja, so bili moji občutki tako močni, da sem vedel, da je to trenutek, ko bo prišla.

Če Gospa ne bi prišla tisti trenutek, bi eksplodiral, tako močna so bila moja čustva. Ko se pojavi Madona, vse drugo izgine. Takrat zame ni več romarjev, ni več kraja, kjer sem čakal na prikazovanje, vse postane modro kot nebo in Ona je pomembnejša od vsega.

Madonna je kot vedno nosila sivo obleko in belo tančico. In hvala bogu ni bil žalosten. Na splošno je skoraj vedno žalostno, ko imam prikazen 2. v mesecu.

Tokrat je bila srečna. Ne morem reči, da je bila preveč vesela in se smejala. Ampak hvala bogu, ker ni bilo tiste bolečine, tiste žalosti ali celo solz v njegovih očeh. Imela je materinski izraz in videti je bilo, da nam želi s srcem, z ljubeznijo in nasmehom nekako dati razumeti, kaj hoče od nas. Dala mi je sporočilo in postavila sem ji še nekaj vprašanj o ljudeh v težkih življenjskih situacijah. Odgovorila je na moja vprašanja. Vse nas je blagoslovil, kot vedno, s svojim materinskim blagoslovom.

Ponovno je ponovil, da je to njegov materinski blagoslov, da pa je največji blagoslov, ki ga lahko prejmemo na zemlji, duhovniški blagoslov, saj nas po duhovniku blagoslavlja njegov Sin.

Med prikazovanjem ste prejeli sporočilo. Kako si to razlagate?

Zame osebno je sporočilo zelo globoko.

Navadil sem se, da sem po vsakem prikazovanju molil rožni venec in premišljeval o vsaki besedi, ki jo je Gospa izrekla med sporočilom, in o vsakem izrazu Njenega obraza. Najprej skušam razumeti, kaj želi Bog povedati meni osebno, šele nato razmišljam o tem, kaj želi preko mene sporočiti drugim.

Sporočila nimamo pravice razlagati, saj mora vsakdo o njem osebno razmišljati in razumeti, kaj mu želi Bog povedati. Sporočilo je namenjeno vsem nam, ker Bog želi, da ga vsi slišimo in vsi živimo. V zadnjem sporočilu me je, kolikor mi je uspelo dojeti, še posebej zbodel v oči izraz "notranje odrekanje". Kaj nam Gospa želi s tem povedati? Mislim, da ni težko razumeti in menim, da notranje odrekanje ni potrebno samo v postnem času, ampak bi moralo biti vse naše življenje notranje odrekanje.

Gospa od nas ne zahteva ničesar, česar ne moremo doseči. Verjamem, da notranje odrekanje pomeni postaviti dobrega Boga in Jezusa na prvo mesto v srcu in družini. Če sta Bog in Jezus na prvem mestu, imamo vse, saj imamo pravi mir, ki nam ga lahko da le oni.

Gospa v sporočilu tudi pravi, da gre pot do notranjega odrekanja skozi ljubezen. Kaj pomeni ljubezen? Zame to pomeni, da moramo prepoznati Jezusa v vsakem človeku, ki ga srečamo in poznamo, in da ga moramo ljubiti kot takega in ga ne obsojati ali kritizirati: pravzaprav ne moremo vzeti Božjih stvari v svoje roke, ker ljudi sodimo v povsem drugačen način. Bog sodi ljudi po ljubezni in ve, kaj je v človekovem srcu, mi pa ne moremo vedeti. Potem Gospa govori o postu. Tudi vi veste iz sporočil, kako pomemben je post ob kruhu in vodi ob sredah in petkih za Marijo. Post bi moral biti naše življenje. Vendar nas razume in nam vsem pravi, da bomo z molitvijo razumeli, kakšno žrtev lahko darujemo namesto posta. Tistim, ki se nikoli niso postili, priporočam, da storijo to, kar je Gospa storila z nami, ko so se začela prikazovanja. Ko se je pojavila v Medžugorju, nas ni takoj pozvala, naj se ob sredah in petkih postimo ob kruhu in vodi, ampak nam je najprej spregovorila o pomenu petkovega posta in nas tako uvedla v post enkrat na teden, in da je v petek. Šele pozneje, po določenem času, je dodal, da se moramo tudi ob sredah postiti ob kruhu in vodi.

Poleg tega Gospa v sporočilu izpostavlja molitev. Kaj naj bi nam pomenila molitev? Molitev naj bo naš vsakodnevni dialog z Bogom, naš stalni stik. Kako naj rečem, da ljubim nekoga, ki mi je pomemben in je na prvem mestu v mojem srcu, če se nikoli ne pogovarjam z njim?

Molitev torej ne sme biti breme, ampak zgolj počitek duše in občestvo z ljubljeno osebo.

Na koncu je Gospa spregovorila o dobrih delih. Verjamem, da nas post, molitev in ljubezen vodijo k dobrim delom. Gospa nas je vedno spodbujala k tem dobrim delom in želi, da pokažemo, da smo kristjani, da smo verni in da delimo bolečino in trpljenje drugih. Dati moramo nekaj iz srca, pa ne tistega, kar ne potrebujemo več, ampak točno tisto, kar resnično potrebujemo in si močno želimo in ljubimo. V tem je naša kristjanska veličina. In prav to je pot, ki nas pripelje do notranjega odrekanja.

Pravi tudi, da bomo razumeli znamenja časa, v katerem živimo, in dodaja, da se bomo o tem začeli pogovarjati. Kaj lahko pomeni, da bomo govorili o znamenjih? Kristjani smo se nekako naučili, kar je rekel Jezus: naj bo vaš DA DA in vaš NE bodi NE. Zato se zdaj tudi jaz sprašujem, kaj misli Bog po Gospe, ko pravi: ali boste razumeli znamenja in začeli govoriti o njih?

Morda je prišel izreden čas in moramo pričevati o svoji veri, a ne tako, da ljudem svetujemo, kaj naj delajo. Vsi se dobro pogovarjajo. Razmišljam o tem, kako pomembno je govoriti skozi naše življenje, živeti sporočila Marije, živeti z Bogom vsak dan.

Razmišljam o tem, kako pomembno je povzdigniti glas za dobre stvari in proti slabim, da resnično razumemo, da mora biti to naš način govora. In mislim, da je Gospa mislila to, ko je rekla: sem te želim peljati.

Za konec je rekel: “Hvala, ker me spremljate”! Običajno Gospa reče: "Hvala, ker ste se odzvali mojemu klicu"! Toda tokrat je rekel: "Hvala, ker me spremljate"! To pomeni, da moramo še vedno veliko moliti, da bi razumeli vsako besedo, ki nam jo je Gospa hotela povedati. Gospa ni rekla: »Draga Mirjana, sporočam ti«, ampak »Dragi otroci«. Vedno pravim, da za Madono nisem več vreden kot kdorkoli drug od vas, ker za mamo ni privilegiranega otroka. Vsi smo njeni otroci, ki jih izbira za različna poslanstva. Vprašanje je zdaj, kolikokrat smo pripravljeni hoditi po poti Marije, h kateri nas vse enako kliče. In to je osebna odgovornost.

Mirjana, bili ste med prvimi vidci, ki so videli Madono. Obhajamo 25 let njegove navzočnosti. Kako se vidite kot videc po 25 letih?

Ko zdaj pogledam nazaj in vidim, da je minilo 25 let, se zdi, kot da je bilo včeraj. Ne morem verjeti, da je minilo toliko časa. V prvih dneh prikazovanj sem se počutil zelo čudno in bilo je na stotine neodgovorjenih vprašanj. Takrat smo živeli v Sarajevu. Bilo je obdobje komunizma in moji starši zaradi strahu niso veliko govorili o veri, čeprav smo jo izvajali. Vsako nedeljo smo hodili k maši in kot družina smo vsak večer molili rožni venec in druge molitve.

Ko se mi je prikazala Gospa, nisem vedel, ali sem živ ali mrtev. Počutil sem se bolj v nebesih kot na zemlji. Opravljal sem svoje rutinske naloge, a z mislimi sem bil vedno v nebesih z drago Madonno. Prosila sem dobrega Gospoda, naj mi da razumeti, ali je mogoče, da sem res videla Madono in da sem vse to resnično doživljala. Spomnim se, da sem takrat pomislila, kako lepo bi bilo, če bi se moje življenje čim prej končalo in bi lahko bil z Gospo. Pravzaprav sem želel živeti bolj v svojem svetu idej kot v realnosti. Najraje mi je bilo, da sem lahko molčal in razmišljal. In tako sem čez dan v tišini razmišljal o vsem v zvezi s srečanjem z Madono. Potem pa sem s časom in s pomočjo naše drage Matere spoznala vse to. Gospa mi je pomagala razumeti in sprejeti vse. Pomagalo mi je tudi pomagati drugim ljudem, da so tudi oni razumeli. In tako je hitro minilo 25 let.

V teh 25 letih je Gospa vedno ostala ista in ima svoj projekt, ki ga mora uresničiti. Ob 16. obletnici je Gospa rekla: »Že 16 let sem z vami. To vam pokaže, kako zelo vas Bog ljubi." Tako lahko v teh 25 letih resnično vidimo, kako zelo nas Bog ljubi in kako dolgo nam pošilja svojo Mater, da nam pomaga razumeti in hoditi po pravi poti.

Zame je vsako srečanje z Madono tako, kot bi bilo prvič, zato ne morem reči: "Vse je normalno". Nikoli ni normalno, je pa super čustvo.

Vir: Medžugorje, povabilo k molitvi, Marija Kraljica miru št. 68