Svetovna religija: Kaj je posvečujoča milost?

Milost je beseda, ki se uporablja za označevanje različnih stvari in veliko vrst milosti, na primer resnične milosti, posvečevalne milosti in zakramentalne milosti. Vsaka od teh milosti ima v življenju kristjanov različno vlogo. Učinkovita milost je na primer milost, ki nas spodbudi k ukrepanju, kar nam daje tisti mali potisk, ki ga potrebujemo za pravilno stvar, medtem ko je zakramentalna milost tista milost, ki ustreza vsakemu zakramentu, ki nam pomaga pridobiti vse koristi od tega zakramenta. Toda kaj je posvečujoča milost?

Posvečujoča milost: božje življenje v naši duši
Kot vedno je baltimorski katekizem model zgoščenosti, vendar nas lahko v tem primeru njegova definicija posvečujoče milosti zaželi še malo več. Navsezadnje naj vsaka milost duše ne postane "sveta in prijetna Bogu"? Kako se posvečujoča milost v tem smislu razlikuje od resnične milosti in zakramentalne milosti?

Posvečenje pomeni "osveščati". In nič, seveda, ni bolj svetega kot sam Bog. Ko smo torej posvečeni, smo bolj podobni Bogu, vendar je posvečenje več kot to, da postanemo kot Bog; milost je, kot ugotavlja Katekizem katoliške cerkve (odstavek 1997), "sodelovanje v Božjem življenju". Ali pa korak naprej (odstavek 1999):

"Kristusova milost je brezplačno darilo, ki nam ga je Bog dal za svoje življenje, ki ga je Duh Sveti vlil v našo dušo, da bi ga ozdravil od greha in ga posvetil."
Zato katekizem katoliške cerkve (tudi v par. 1999) ugotavlja, da ima posvečujoča milost drugo ime: kljubovati milosti ali milosti, ki nas naredi podobne Bogu. To milost prejmemo v zakramentu krsta; je milost, ki nas dela del Kristusovega Telesa, sposobni prejeti druge milosti, ki jih ponuja Bog, in jih uporabiti za sveto življenje. Zakrament potrditve izpopolnjuje krst in povečuje posvečujočo milost v naši duši. (Včasih posvečujočo milost imenujemo tudi "milost opravičevanja", kot katekizem Katoliške cerkve ugotavlja v odstavku 1266; to je milost, zaradi katere je naša duša sprejemljiva za Boga.)

Ali lahko izgubimo posvečujočo milost?
Medtem ko je to "sodelovanje v božanskem življenju", kot je povedal Fr. John Hardon se v svojem sodobnem katoliškem slovarju sklicuje na posvečenje milosti, je božje darilo od Boga, mi pa ga, če imamo svobodno voljo, lahko tudi zavrnemo ali se mu odrečemo. Ko grešimo v greh, v svoji duši poškodujemo božje življenje. In ko je ta greh dovolj resen:

"To vključuje izgubo dobrodelnosti in odvzem posvečevalne milosti" (Katekizem katoliške cerkve, odstavek 1861).
Zato se Cerkev sklicuje na tako hude grehe, kot ... torej na grehe, ki nam odvzamejo življenje.

Ko se s popolnim soglasjem svoje volje zapletemo v smrtni greh, zavračamo posvečujočo milost, ki smo jo prejeli pri svojem krstu in potrditvi. Če želimo obnoviti to posvečevalno milost in ponovno zajeti božje življenje v naši duši, moramo narediti popolno, popolno in obdržati spoved. Na ta način nas vrne v stanje milosti, v katerem smo bili po našem krstu.