Papež Frančišek: kako lahko ugodimo Bogu?

Kako lahko konkretno ugodimo Bogu? Ko želite ugajati ljubljeni osebi, na primer tako, da jim podarite darilo, morate najprej poznati njihove okuse, da preprečite, da darilo bolj cenijo tisti, ki ga izdelujejo, kot tisti, ki ga prejmejo. Ko želimo Gospodu nekaj ponuditi, najdemo njegove okuse v evangeliju. Takoj po odlomku, ki smo ga danes poslušali, pravi: "Vse, kar ste storili enemu od teh mojih mlajših bratov, ste mi storili" (Mt 25,40). Ti mlajši bratje, ki jih ljubijo, so lačni in bolni, neznanci in zaporniki, ubogi in zapuščeni, trpljenje brez pomoči in uboge zavržene. Na njihovih obrazih si lahko predstavljamo njegov vtisnjen obraz; na njihovih ustnicah, četudi so jih bolečine zaprle, njegove besede: "To je moje telo" (Mt 26,26). V ubogi Jezus trka na naše srce in nas žejen prosi za ljubezen. Ko premagamo ravnodušnost in v imenu Jezusa porabimo za njegove mlajše brate, smo njegovi dobri in zvesti prijatelji, s katerimi se rad zabava. Bog ga tako ceni, ceni odnos, ki smo ga poslušali v prvem branju, odnos "močne ženske", ki "razvleče dlani hudobnim, iztegne roko revnim" (Pr 31,10.20). To je prava trdnjava: ne stisnjene pesti in prekrižanih rok, ampak pridne in iztegnjene roke proti ubogim, do ranjenega gospoda.

Tam se v revnih kaže Jezusova navzočnost, ki se je kot bogataš naredil ubogega (prim. 2 Kor 8,9). Zato je v njih v njihovi šibkosti "varčevalna sila". In če imajo v očeh sveta malo vrednosti, so oni tisti, ki odprejo pot v nebesa, so naš "potni list v raj". Za nas je evangeličanska dolžnost skrbeti zanje, ki so naše resnično bogastvo, in to storiti ne le tako, da dajemo kruh, ampak tudi, če z njimi lomimo kruh Besede, katere najbolj naravni prejemniki so. Ljubiti revne pomeni boj proti vsej revščini, duhovni in materialni.

In dobro nam bo šlo: združevanje tistih, ki so revnejši od nas, se bodo dotaknili našega življenja. Spomnil nas bo na resnično pomembno: ljubiti Boga in bližnjega. Samo to traja večno, vse ostalo prehaja; torej ostane tisto, kar vlagamo v ljubezen, ostalo izgine. Danes se lahko vprašamo: "Kaj mi je pomembno v življenju, kam vlagam?" V bogastvu, ki prehaja, katerega svet nikoli ni zadovoljen, ali v božjem bogastvu, ki daje večno življenje? Ta izbira je pred nami: živeti, da bi imeli na zemlji ali dajali, da bi zaslužili nebesa. Ker tisto, kar je dano, ne velja za nebesa, ampak tisto, kar je dano, in "kdor nabira zaklade zase, se ne bogati z Bogom" (Lk 12,21). Ne iščemo odveč za nas, ampak za dobro za druge in nič dragocenega ne bomo pogrešali. Naj nam Gospod, ki je sočut do naše revščine in nas obleče s svojimi talenti, podari modrost, da iščemo tisto, kar je pomembno, in pogum, da ljubimo, ne z besedami, ampak z dejanji.

Vzeti s spletnega mesta vatican.va