Molitev, ki jo je treba nagovoriti, ko se je baje prihodnosti

Včasih me zelo pogosta misel preseneti. Poročeni moški z srečno družino je komentiral: "Včasih mislim, da moramo uživati ​​v sedanjosti, se veseliti, kar imamo, saj bodo zagotovo prišli križi in stvari bodo šle narobe. Vedno ne more iti tako dobro. "

Kot da je za vsakega delež nesreč. Če moja kvota še ni polna in bo šlo vse dobro, bo šlo slabo. Zanimivo je. Strah me je, da to, kar danes uživam, ne bo večno trajalo.

Lahko se zgodi, je jasno. Nekaj ​​se nam lahko zgodi. Bolezen, izguba. Da, vse lahko pride, toda tisto, kar pritegne mojo pozornost, je negativno razmišljanje. Bolje živeti danes, ker bo jutri slabše.

Oče Josef Kentenich je dejal: "Nič se ne zgodi po naključju. Vse izvira iz dobrote Boga. Bog se vmešava v življenje, ampak posega za ljubeznijo in za svojo dobroto."

Dobrota božje obljube, njegov načrt ljubezni do mene. Zakaj se torej bojimo, kaj se nam lahko zgodi? Ker nismo obupali. Ker nas plaši, da se prepustimo in se nam zgodi nekaj slabega. Ker nas prihodnost s svojimi negotovostmi muči.

Ena oseba je molila:

»Dragi Jezus, kam me pelješ? Prestrašen sem. Strah pred izgubo varnosti, ki jo imam, tisto, za katero se tako oklepam. Prestraši me, če izgubim prijateljstva, izgubim vezi. Prestraši me, da se soočim z novimi izzivi, puščam stebre, na katere sem se vse življenje podpiral, nepokrite. Tisti stebri, ki so mi dali toliko miru in tišine. Vem, da je življenje s strahom del poti. Pomagaj mi, Gospod, da bom več zaupal. "

Več moramo zaupati, se bolj opustiti. Ali verjamemo v Božjo obljubo o našem življenju? Ali zaupamo v njegovo ljubezen, da vedno skrbi za nas?