Danes razmislite, ali ste dovolj skromni, da boste od drugega dobili popravek

»Gorje tebi! Ste kot nevidni grobovi, po katerih ljudje nevede hodijo “. Nato mu je eden od študentov prava v odgovor rekel: "Mojster, s tem pa tudi vas žališ." In rekel je: “Gorje tudi vam, odvetniki! Ljudem nalagate bremena, ki jih je težko prenašati, sami pa se ne dotaknete prsta, da se jih dotaknete. Luka 11: 44-46

Kakšna zanimiva in nekoliko presenetljiva izmenjava med Jezusom in tem odvetnikom. Tu Jezus hudo kaznuje farizeje in eden od študentov prava ga poskuša popraviti, ker je žaljiv. In kaj počne Jezus? Ne zadržuje se ali se opravičuje, ker ga je užalila; raje strogo očita odvetniku. To ga je gotovo presenetilo!

Zanimivo je, da študent prava poudarja, da jih Jezus "žali". In poudarja, kot da je Jezus zagrešil greh in je potreboval grajo. Je torej Jezus žalil farizeje in odvetnike? Ja, verjetno je bilo. Je bil Jezus greh? Očitno ne. Jezus ne greši.

Skrivnost, s katero se tu soočamo, je ta, da je resnica včasih tako rekoč "žaljiva". To je žalitev človekovega ponosa. Najbolj zanimivo je, da ko je koga užaljen, mora najprej spoznati, da ga žalijo zaradi njegovega ponosa, ne zaradi tega, kar je druga oseba rekla ali naredila. Tudi če je bil nekdo preveč oster, je občutek užaljenosti rezultat ponosa. Če bi bil človek res skromen, bi bil očitek dejansko dobrodošel kot koristna oblika popravka. Na žalost se zdi, da odvetniku primanjkuje ponižnosti, da bi Jezusov očitek prodrl in ga osvobodil greha.

Danes razmislite, ali ste dovolj skromni, da boste od drugega dobili popravek. Če vam kdo opozori na vaš greh, ste užaljeni? Ali pa to jemljete kot koristen popravek in dovolite, da vam pomaga rasti v svetosti?

Gospod, prosim, daj mi resnično ponižnost. Pomagaj mi, da se nikoli ne užalim, ko me drugi popravijo. Naj od drugih dobim popravke kot milosti, ker mi pomagajo na poti do svetosti. Jezus, verjamem vte.