Danes razmislite o dvojnem postopku oznanjevanja in Marijinega veselja v Magnifikatu

»Moja duša oznanjuje Gospodovo veličino; moj duh se veseli Boga, mojega odrešenika «. Luka 1: 46–47

Obstaja staro vprašanje, ki se sprašuje: "Kaj je bilo prej, piščanec ali jajce?" No, morda gre za posvetno "vprašanje", kajti samo Bog ve odgovor na to, kako je ustvaril svet in vsa bitja v njem.

Danes nam ta prvi verz veličastne hvalnice naše presvete matere Magnificat postavlja še eno vprašanje. "Kaj je najprej hvaliti Boga ali se ga veseliti?" Morda se tega vprašanja nikoli niste vprašali, toda o vprašanju in odgovoru je vredno razmisliti.

Ta prva vrstica Marijine hvalnice prepozna dva dejanja, ki se dogajata v njej. Ona "razglaša" in "se veseli". Pomislite na ti dve notranji izkušnji. Vprašanje lahko najbolje oblikujemo tako: Ali je Marija oznanila Božjo veličino, ker jo je najprej navdalo veselje? Ali pa je bila polna veselja, ker je najprej oznanila Božjo veličino? Morda je odgovor malo na obeh, toda vrstni red tega verza v Svetem pismu pomeni, da je najprej oznanila in bila zato vesela.

To ni le filozofska ali teoretična refleksija; bolj praktično je, da ponuja pomemben vpogled v naše vsakdanje življenje. Pogosto v življenju čakamo, da nas Bog "navdihuje", preden se mu zahvalimo in ga pohvalimo. Počakamo, da se nas Bog dotakne, nas napolni z veselo izkušnjo, odgovori na našo molitev in nato se odzovemo s hvaležnostjo. To je dobro. Zakaj pa čakati? Zakaj čakati, da oznanjamo Božjo veličino?

Ali bi morali oznanjati Božjo veličino, kadar je v življenju težko? Da. Ali bi morali oznanjati Božjo veličino, ko ne čutimo njegove prisotnosti v svojem življenju? Da. Ali bi morali oznanjati Božjo veličino tudi takrat, ko naletimo na najtežji križ v življenju? Seveda.

Oznanjati Božjo veličino ne bi smeli le po močnem navdihu ali odgovoru na molitev. To ne bi smeli storiti šele po tem, ko izkusimo Božjo bližino. Oznanjati božjo veličino je dolžnost ljubezni in jo je treba vedno, vsak dan, v vseh okoliščinah, kar koli se zgodi. Božjo veličino oznanjamo predvsem zaradi tega, kdo je. On je Bog in vreden je vse naše pohvale samo zaradi tega dejstva.

Zanimivo pa je, da odločitev za razglašanje božje veličine tako v dobrih kot v težkih časih pogosto vodi tudi do izkušnje veselja. Zdi se, da se je Marijin duh razveselil Boga, svojega Odrešenika, predvsem zato, ker je najprej oznanila njegovo veličino. Veselje prihaja iz tega, da najprej služimo Bogu, ga ljubimo in mu zaradi njegovega imena čast.

Danes razmislite o tem dvojnem postopku oznanjevanja in veselja. Razglas mora biti vedno na prvem mestu, četudi se nam zdi, da se ni ničesar veseliti. Če pa lahko sodelujete pri oznanjevanju Božje veličine, boste nenadoma ugotovili, da ste odkrili najgloblji vzrok radosti v življenju - Boga samega.

Najdražja mati, odločila si se oznanjati božjo veličino, prepoznala si njegovo veličastno delovanje v svojem življenju in v svetu in tvoje oznanjevanje teh resnic te je napolnilo z veseljem. Molite zame, da bi tudi jaz skušal vsak dan slaviti Boga, ne glede na težave ali blagoslove, ki jih prejmem. Naj vas posnemam, draga mati, in delim tudi vaše popolno veselje. Mati Marija, moli zame. Jezus, verjamem vte.