San Bruno, svetac dne 6. oktobra

(ok. 1030 - 6. oktober 1101)

Zgodovina San Bruna
Ta svetnik ima čast ustanoviti verski red, ki ga, kot pravijo, nikoli ni bilo treba reformirati, ker se ni nikoli deformiral. Nedvomno bi ustanovitelj in člani takšne pohvale zavrnili, vendar je to znak močne ljubeznive svetniške ljubezni do spokornega življenja v samoti.

Bruno se je rodil v Kölnu v Nemčiji, postal je znan učitelj v Reimsu in je bil pri 45 letih imenovan za kanclerja nadškofije. Podprl je papeža Gregorja VII v njegovem boju proti propadanju duhovščine in sodeloval pri odstranitvi njegovega škandaloznega nadškofa Manassesa. Bruno je zaradi bolečin pretrpel domov.

Sanjal je, da bi živel v samoti in molitvi, in prepričal nekaj prijateljev, da se mu pridružijo v puščavi. Čez nekaj časa se je kraj počutil neprimernega in po prijatelju je dobil košček zemlje, ki bo zaslovel po ustanovitvi "v Charterhouseu", iz katere izhaja beseda kartuzijani. Podnebje, puščava, gorati teren in nedostopnost so zagotavljali tišino, revščino in majhno število.

Bruno in njegovi prijatelji so zgradili oratorij z majhnimi samskimi celicami, oddaljenimi druga od druge. Vsak dan so se sestajali na jutranjih urah in večernicah, preostali čas pa so preživeli v samoti in jedli skupaj le ob velikih praznikih. Njihova glavna naloga je bila kopiranje rokopisov.

Ko je zaslišal Brunovo svetost, je papež prosil za pomoč v Rimu. Ko je moral papež pobegniti iz Rima, je Bruno znova umaknil delež in po zavrnitvi škofije zadnja leta preživel v puščavi Kalabrije.

Bruno ni bil nikoli formalno kanoniziran, ker so bili kartuzijani proti vsem priložnostim za obveščanje javnosti. Papež Klemen X. je leta 1674 svoj praznik razširil na vso Cerkev.

Odsev
Če vedno obstaja neko zaskrbljujoče dvom o kontemplativnem življenju, je še toliko bolj zmedeno zaradi skrajno spokorne kombinacije skupnostnega življenja in puščavnika, ki so ga živeli kartuzijani. Naj zrcali Brunovo prizadevanje za svetost in enotnost z Bogom.