Sveta Faustina nam govori, kako se odzvati, ko izgubimo duhovno tolažbo

Z lahkoto se ujamemo v past, ko razmišljamo, da nas mora slediti Jezusu neprestano tolažiti in tolažiti v vsem, kar počnemo. Je res? Da in ne. V nekem smislu bo naša tolažba nenehna, če bomo vedno izpolnjevali Božjo voljo in vedeli, da jo izpolnjujemo. Vendar so časi, ko Bog iz ljubezni iz naše duše odstrani vsako duhovno tolažbo. Morda se nam zdi, kot da je Bog oddaljen, in doživljamo zmedo ali celo žalost in obup. Toda ti trenutki so trenutki največje usmiljenosti, ki si jo lahko zamislimo. Kadar se Bog zdi daleč, bi morali vedno preučiti svojo vest, da se prepričamo, da ni posledica greha. Ko je vest čista, bi se morali veseliti čutne izgube Božje navzočnosti in izgube duhovnih tolažb. Ker?

Ker je to dejanje božjega usmiljenja, saj nas kljub našim občutkom vabi k poslušnosti in dobrodelnosti. Dobili smo priložnost, da ljubimo in služimo, čeprav ne čutimo takojšnje tolažbe. Zaradi tega je naša ljubezen močnejša in nas močneje združuje s čistim Božjim usmiljenjem (glej dnevnik 68). Razmislite o skušnjavi, da bi se obrnili od Boga, ko se počutite navdušeni ali v stiski. Te trenutke obravnavajte kot darila in priložnosti za ljubezen, ko vam ni do ljubezni. To so priložnosti, da jih usmiljenje spremeni v najčistejšo obliko usmiljenja.

Gospod, odločil sem se, da te ljubim in vse, ki si jih vstavil v moje življenje, ne glede na to, kako se počutim. Če mi ljubezen do drugih prinaša veliko tolažbo, hvala. Če je ljubezen do drugih težka, suha in boleča, se vam zahvaljujem. Gospod, očisti mojo ljubezen v bolj pristni obliki kot tvoja božanska usmiljenost. Jezus, verjamem vte.