Svetnik dneva 1. februarja: Zgodba o svetem Ansgarju, zavetniku Danske

"Severni apostol" (Skandinavija) je imel dovolj frustracij, da je postal svetnik, in to je tudi storil. Benediktinec je postal v mestu Corbie v Franciji, kjer je študiral. Tri leta kasneje, ko se je danski kralj spreobrnil, je Ansgar odšel v to državo na tri leta misijonarskega dela, vendar brez pomembnega uspeha. Švedska je prosila za krščanske misijonarje in odšel je tja, kjer je vzdržal gusarske zajemanje in druge stiske. Manj kot dve leti pozneje so ga poklicali, da postane opat New Corbie (Corvey) in hamburški škof. Papež ga je postavil za legata za skandinavske misije. Sredstva za severni apostolat so se ustavila s smrtjo cesarja Ludvika. Po 13 letih dela v Hamburgu je Ansgar videl, da ga je invazija Severnjakov uničila; Švedska in Danska sta se vrnili k poganstvu.

Vodil je nove apostolske dejavnosti na severu, potoval na Dansko in pomagal spreobrniti drugega kralja. Švedski kralj je z nenavadnim namenom žrebanja krščanskim misijonarjem dovolil vrnitev.

Ansgarjevi biografi ugotavljajo, da je bil izjemen pridigar, skromen in asketski duhovnik. Bil je vdan revnim in bolnim, posnemal je Gospoda, tako da jim je umil noge in jih postregel za mizo. Mirno je umrl v Bremnu v Nemčiji, ne da bi izpolnil svojo željo po mučeništvu.

Švedska je po njegovi smrti spet postala poganska in je ostala do prihoda misijonarjev dve stoletji pozneje. Sant'Ansgar 3. februarja deli svoj liturgični praznik s San Biagiom.

Odsev

Zgodovina beleži, kaj ljudje počnejo, ne pa kaj so. Toda pogum in vztrajnost moških in žensk, kot je Ansgar, lahko izhajata le iz trdnih temeljev zveze s prvotnim pogumnim in vztrajnim misijonarjem. Ansgarjevo življenje je še en opomnik, da Bog piše naravnost z ukrivljenimi črtami. Kristus po svoje skrbi za učinke apostolata; najprej ga skrbi čistost apostolov.