Jaz, znanstvenik ateist, verjamem v čudeže

Pokukajoč v mikroskop sem videl smrtonosno levkemično celico in sklenil, da mora bolnik, čigar kri sem testiral, umreti. Bilo je leto 1986 in preučeval sem velik kup "slepih" vzorcev kostnega mozga, ne da bi mi povedal, zakaj.
Glede na maligno diagnozo sem ugotovil, da gre za tožbo. Morda je žalujoča družina tožila zdravnika za smrt, za katero v resnici ni mogoče storiti ničesar. Kostni mozeg je pripovedoval zgodbo: bolnica je opravila kemoterapijo, rak je zapadel v remisijo, nato je imela ponovitev, naredila je še eno zdravljenje in rak je drugič zapadel v remisijo.

Pozneje sem izvedel, da je sedem let po svojih težavah še vedno živa. Primer ni bil namenjen sojenju, vendar ga je Vatikan obravnaval kot čudež v dosjeju o kanonizaciji Marie-Marguerite d'Youville. V Kanadi se še ni rodil noben svetnik. A Vatikan je primer že zavrnil kot čudež. Njeni strokovnjaki so trdili, da ni imela prve remisije in ponovitve; namesto tega so trdili, da je drugo zdravljenje privedlo do prve odpustke. To subtilno razlikovanje je bilo ključno: verjamemo, da je mogoče zdraviti v prvi remisiji, ne pa po ponovitvi. Rimski strokovnjaki so se strinjali, da bodo svojo odločitev ponovno preučili, samo če bi "slepa" priča ponovno pregledala vzorec in odkrila, kar sem videl. Moje poročilo je bilo poslano v Rim.

Nikoli nisem slišal za postopek kanonizacije in si nisem mogel predstavljati, da odločitev zahteva toliko znanstvenih premislekov. (...) Čez nekaj časa sem bil povabljen, da pričam na cerkvenem sodišču. V zvezi s tem, kar bi me morda vprašali, sem s seboj prinesel nekaj člankov iz medicinske literature o možnosti preživetja levkemije in poudaril glavne korake v roza barvi. (...) Pacientka in zdravniki so prav tako pričali na sodišču in pacientka je pojasnila, kako se je med ponovitvijo pojavila na d'Youville.
Po več časa smo slišali vznemirljivo novico, da bo d'Youville 9. decembra 1990 posvetil Janez Pavel II. Nune, ki so odprle razlog posvečenja, so me povabile, da se udeležim slovesnosti. Sprva sem okleval, da jih ne bi rad užalil: sem ateist in moj judovski mož. A z veseljem so nas vključili v slovesnost in nismo mogli prenesti privilegij, da smo bili osebno priča priznanju prvega svetnika naše države.
Slovesnost je bila v San Pietru: tam so bile redovnice, zdravnik in pacient. Takoj zatem smo srečali papeža: nepozaben trenutek. V Rimu so mi kanadski postulanti dali darilo, knjigo, ki mi je korenito spremenila življenje. Bila je kopija Positio, celotna priča o čudežu v ​​Otavi. Vseboval je bolnišnične podatke, prepise pričevanj. Vsebovalo je tudi moje poročilo. (...) Nenadoma sem z začudenjem ugotovil, da je bilo moje zdravniško delo umeščeno v vatikanske arhive. Zgodovinar v meni je takoj pomislil: ali se bodo tudi zgodili čudeži za pretekle kanonizacije? Tudi vse ozdravitve in bolezni ozdravljene? Ali je medicinska znanost veljala v preteklosti, kot je danes? Kaj so videli zdravniki in rekli takrat?
Po dvajsetih letih in številnih potovanjih po vatikanskem arhivu sem izdal dve knjigi o medicini in religiji. (...) Raziskava je izpostavila presenetljive zgodbe zdravljenja in poguma. Odkril je nekaj vznemirljivih vzporednic med medicino in religijo v smislu sklepanja in ciljev ter pokazal, da Cerkev ni odločila znanosti, da bi odločala o čudežu.
Čeprav sem še vedno ateist, verjamem v čudeže, presenetljiva dejstva, ki se zgodijo in za katera ne najdemo nobene znanstvene razlage. Prvi bolnik je 30 let po akutni mieloidni levkemiji še vedno živ in ne znam razložiti, zakaj. Ampak je.