Veliki teden: meditacija na Veliko sredo

Mladenič ga je opazil, pokrit z laneno krpo na golem telesu. Vzeli so ga, on pa jih je, opustil ogrinjalo, goli rešil. (Mk 14, 51–52)

Koliko domislic o tem neimenovanem liku, ki simpatično insinuira na dramo ujetništva Gospoda! Vsak lahko z lastno domišljijo rekonstruira razloge, zaradi katerih je sledil Jezusu, medtem ko ga dicikli prepustijo njegovi usodi.
Mislim, da če Mark v njegovem evangeliju naredi prostor, tega ne stori le zaradi natančnosti poročevalca. Pravzaprav epizoda prihaja po strašnih besedah, ki se berejo v dogovoru na usta štirih evangelistov: "In vsi, ki so ga zapustili, so zbežali." Ta mladenič pa mu še naprej sledi. Radovednost, spretnost ali pravi pogum? V duši mlade osebe ni lahko razvrstiti občutkov. Po drugi strani pa nekatere analize ne koristijo znanju ali dejanjem. To je zanj častno in smrtno za nas, če še naprej drži korak z aretiranimi, ne glede na učence, ki ga zapustijo in nevarnost, s katero se sooča, ter kaže solidarnost s tistimi, ki po zakonu nimajo več pravice do solidarnosti št. Gospod se mu ne more niti zahvaliti s pogledom, ker noč požira sence in zmede stopnice prijateljev v šum masnade; toda njegovo božansko srce, ki čuti vsako najbolj tenkočutno vdanost, trese in uživa v tej brezimni zvestobi. Naglica ga je celo pozabila obleči. Nanj je vrgel barracano in ne glede na priročnost se je postavil na cesto, za Maestrom. Ljubitelji, ki se dobro ljubijo, ne skrbijo za okras in razumejo nujnost brez številnih opisov ali spodbud. Srce ga pripelje do akcije in odvračanja, ne da bi se spraševal, ali je poseg koristen ali ne. Obstajajo potrdila, ki veljajo neodvisno od vsakega upoštevanja praktične uporabnosti. "Neumni, ga že ne rešiš, gospodar! In potem, kakšna lepa figura, nisi niti oblečena! Če so njegovi privrženci tako opremljeni! ... ". To je zdrav razum, in kako ga kriviti, če trenutek kasneje odvrženi mladenič pusti barracano v rokah stražarjev, ki so ga zgrabili, in pobegne goli? "Lep pogum!" Prav imaš, preveč razloga. Vendar drugi, učenci, sploh niso čakali, da bi jih ujeli, da bi pobegnili. Vsaj je Gospodovim sovražnikom dal moteč vtis, da ga ima nekdo rad in je pripravljen poskusiti nekaj, da bi ga rešil. Tisto, kar jih je moralo še bolj razburiti, je bilo najti rjuho namesto moškega v roki. Tudi posmeh ima svojo moralo, kot je pravljica. In morala je ta: da, kadar ima kristjan samo rjuho, je nezanesljiv, medtem ko se bogati kristjani borijo, da se izmaknejo, in ostanejo lahek plen najbolj sposobnim, ki jih povsod na koncu ogrožajo. Tisti mladenič gre ponoči gol. Ni rešil svojega dekoruma, ampak je rešil svobodo, svojo zavezanost Kristusu. Naslednji dan bo ob vznožju križa v bližini Matere, žensk in ljubljenega učenca navzoč, prvi plodovi tistih velikodušnih kristjanov, ki so Kristusu in njegovi Cerkvi ves čas dali najbolj moteče pričevanje. (Primo Mazzolari)