Zadnje sporočilo dano Giampilieriju

Jezusovo sporočilo, 29.

kaj menite, kaj se mi danes zdi v verskih skupnostih na splošno in v vsaki duši, ki mi je posvečena? V toliko njih samo nemir in duh sveta. Toda v največjem veselju duha se je na dan verske posvetitve poslovil od hrupa sveta, slovesno obljubil, da ne bo hotel slišati ničesar razen mojega glasu.
Otroci moji, če pa svet govori s svojim nemirom, s svojimi lažnimi radostmi, prevarami, je treba, da molčim. In tako tudi jaz. Malo po malem se moja podoba briše z obličja zemlje in iz človekovega srca, da bi koval drugega, ki me bo nadomestil. Preveč je posvečenih duš, ki nosijo versko navado in imajo duh sveta.

Otroci moji, vsi so me v šoku opustili, kot sem iz svojega neuspeha. Dve ali tri verne duše, ki me gledajo s solznimi očmi, Moja mati, učenec, ki sem ga tako ljubil, in Magdalena. Toda kje so drugi? Kje je Peter, skala, proti kateri se bodo odpovedale nevihte? Kje je Moja nastajajoča cerkev, ki bo čez nekaj minut izšla iz kuge mojega srca, ki se jo vojak pripravlja odpreti? Izšla bo kot najlepša rajska roža, ki jo je zasnovala ljubezen in jo negovala Moje telo in Moja kri, ki bo še naprej prolila kri do konca časa.
Moji otroci, tudi Moja cerkev ne opazi več moje prisotnosti, ker če bi to opazili, stvari ne bi šle tako. Tudi tisti, ki me z močjo svojega večnega duhovništva spustijo z neba, sploh ne opazijo. Ali v resnici nisem večnega zavračanega, večnega napačno razumljenega? Moji duhovniki niso razumeli, da se Moj evangelij ne spreminja, v rokah držijo skodelico užitkov in ne zanemarjajo, da bi jo pili do zadnje kaplje. Tega nisem želel. Moli za mojo cerkev, ker se izgubi veliko duš.
Zdaj vas blagoslavljam v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha.