Vicka iz Međugorja: Gospa nam je obljubila, da bomo pustili pečat

Janko: Dejansko smo že govorili o Marijinih skrivnostih, vendar bi vas prosil, Vicka, da nam poveste nekaj o njeni posebni skrivnosti, torej o njenem obljubljenem znamenju.
Vicka: Kar se tiče Znaka, sem že dovolj govoril s tabo. Oprostite, ampak tudi s svojimi vprašanji ste se tega naveličali. Kar sem rekel, vam nikoli ni bilo dovolj.
Janko: Prav imaš; a kaj lahko storim, če marsikoga zanima, in tudi jaz sem, in želim vedeti veliko stvari o tem?
Vicka: V redu je. Vprašate me in odgovoril bom, kar vem.
Janko: Ali kaj ti je dovoljeno.
Vicka: Tudi to. Daj, začni.
Janko: V redu; Začnem tako. Zdaj je tako iz vaših izjav kot iz posnetih kaset jasno, da ste že od začetka motili Gospo, da je pustila znak njene navzočnosti, da bodo ljudje verjeli in ne dvomili vate.
Vicka: Res je.
Janko: In Madona?
Vicka: Sprva, kadar bi jo vprašali za to znamenje, bi takoj izginila ali začela moliti ali peti.
Janko: Ali to pomeni, da vam ni hotel odgovoriti?
Vicka: Ja, nekako.
Janko: Pa kaj?
Vicka: Nadaljujemo te še naprej. In precej kmalu je, prikimala z glavo, začela obljubljati, da bo pustila pečat.
Janko: Nikoli nisi obljubil z besedami?
Vicka: Seveda ne! Samo ne takoj. Potrebni so bili dokazi [to pomeni, da so bili vizionarji preizkušeni] in potrpljenje. Mislite, da z Madonno lahko počnemo, kar hočemo! Eh, moj oče ...
Janko: Koliko časa je trajalo, da je Gospa res obljubila, da bo pustila pečat?
Vicka: Ne vem. Ne morem reči, da vem, če ne vem.
Janko: Ampak v grobem?
Vicka: Čez kakšen mesec. Ne vem; lahko je še več.
Janko: Ja, da; še več. V vašem zvezku je zapisano, da je 26. oktobra 1981 Madona, nasmejana, rekla, da se čudi, ker je niste več spraševali o znamenju; vendar je rekel, da vas bo zagotovo zapustil in da se vas ne sme bati, ker bo izpolnila svojo obljubo.
Vicka: V redu, ampak mislim, da to ni bil prvič, da nam je obljubil, da bomo res pustili svoj pečat.
Janko: Razumem. Vam je takoj povedal, kaj je to?
Vicka: Ne, ne. Mogoče sta minila celo dva meseca, preden sta nama povedala.
Janko: Se je pogovarjal z vami?
Vicka: Vsi skupaj, kolikor se spomnim.
Janko: Potem ste se takoj počutili lažje?
Vicka: Poskusite razmišljati: potem so nas napadli z vseh strani: časopisi, kleveta, provokacije vseh vrst ... In nismo mogli ničesar reči.
Janko: Vem; Tega se spominjam. Toda zdaj mi povejte nekaj o tem znaku.
Vicka: Lahko vam povem, vendar že veste vse, kar lahko veste o tem. Enkrat ste me skoraj preslepili, a Gospa tega ni dovolila.
Janko: Kako sem te prevaril?
Vicka: Nič, pozabi. Nadaljuj.
Janko: Prosim, povej mi kaj o znaku.
Vicka: Že povedala sem ti, da veš vse, kar znaš.
Janko: Vicka, vidim, da sem te razjezil. Kje bo Gospa pustila ta znak?
Vicka: V Podbrdu na kraju prvih prividov.
Janko: Kje bo ta znak? V nebesih ali na zemlji?
Vicka: Na zemlji.
Janko: Se bo pojavilo, se bo pojavilo nenadoma ali počasi?
Vicka: Kar naenkrat.
Janko: Ali ga kdo lahko vidi?
Vicka: Ja, kdo bo prišel sem.
Janko: Ali bo ta znak začasen ali trajen?
Vicka: Stalna.
Janko: Nekaj ​​odgovora, čeprav ...
Vicka: Pojdi naprej, če imaš še kaj vprašati.
Janko: Ali lahko kdo uniči ta znak?
Vicka: Nihče ga ne more uničiti.
Janko: Kaj misliš o tem?
Vicka: Gospa nam je povedala.
Janko: Ali točno veste, kakšen bo ta znak?
Vicka: Z natančnostjo.
Janko: Ali veste tudi, kdaj bo Gospa to pokazala drugim nam?
Vicka: Tudi to vem.
Janko: Ali to vedo tudi vsi drugi vizionarji?
Vicka: Tega ne vem, toda mislim, da še vedno ne vemo vsi.
Janko: Marija mi je rekla, da še ne ve.
Vicka: Evo, vidiš!
Janko: Kaj pa mali Jakov? Na to vprašanje ni želel odgovoriti.
Vicka: Mislim, da to ve, ampak nisem prepričana.
Janko: Nisem te še vprašal, ali je ta znak posebna skrivnost ali ne.
Vicka: Ja, to je posebna skrivnost. Toda hkrati je del desetih skrivnosti.
Janko: Si prepričan?
Vicka: Seveda sem prepričana!
Janko: Prav. Toda zakaj Gospa tukaj pušča ta znak?
Vicka: Pokazati ljudem, da ste tukaj prisotni med nami.
Janko: Prav. Povejte mi, če verjamete: ali bom prišel pogledat ta znak?
Vicka: Pojdi naprej. Nekoč sem vam rekel, že dolgo nazaj. Za zdaj je dovolj.
Janko: Vicka, rad bi vas vprašal še eno stvar, vendar ste preveč žilavi in ​​živahni, zato se bojim.
Vicka: Če se bojite, ga pustite pri miru.
Janko: Samo še enkrat!
Vicka: Ne zdi se mi tako slabo. Prosim vprašaj.
Janko: Torej je to v redu. Kaj mislite, da bi se komu zgodilo, če bi razkril skrivnost Znaka?
Vicka: Sploh ne razmišljam o tem, ker vem, da se to ne more zgoditi.
Janko: Toda enkrat, ko so vas člani škofovske komisije prosili in natančno vi, naj pisno opišete takšen znak, kako bo in kdaj se bo zgodilo, da bi bilo pisanje zaprto in zapečateno pred vami in obdržalo do ko se prikaže znak.
Vicka: To je pravilno.
Janko: Ampak nisi sprejel. Ker? Tudi to mi ni jasno.
Vicka: Ne morem si pomagati. Moj oče, ki brez tega ne verjame, tudi ne bo verjel. torej. Ampak tudi to vam povem: gorje tistim, ki bodo čakali, da se bo Znak spreobrnil! Zdi se, da sem vam že enkrat rekel: da bodo mnogi prišli, mogoče se bodo poklonili pred Znakom, a kljub vsemu ne bodo verjeli. Bodi vesel, da ne boš med njimi.
Janko: Gospodu se res zahvaljujem. Je to vse, kar mi lahko do zdaj poveš?
Vicka: Da, zaenkrat je dovolj.
Janko: Prav. Hvala vam.