Vicka iz Međugorja: Gospa se je pojavila v župnijskem cerkvi

Janko: Vicka, če se spomniš, sva se že dva ali trikrat pogovarjala, ko se je Gospa pojavila v župnijski župniji.
Vicka: Ja, govorili smo o tem.
Janko: Nisva se res strinjala. Želimo zdaj vse razjasniti?
Vicka: Ja, če lahko.
Janko: Prav. Najprej se poskusite tega spomniti: bolje od mene veste, da so vam na začetku povzročali težave, niso vam dovolili, da bi se odpravili v Podbrdo, da bi se srečali z Madono.
Vicka: Vem boljše kot ti.
Janko: Prav. Rad bi se spomnil tistega dne, ko vas je po prvih prikazih, tik pred uro prikazovanja, prišla policija iskat. Marija mi je povedala, da jo je opozorila ena od njenih sester, ki je nato tudi vse vas opozorila, da vam je rekla, naj se nekje skrijete.
Vicka: Spomnim se; pohitili smo se in pobegnili iz države.
Janko: Zakaj si pobegnil? Mogoče vam ne bi storili ničesar.
Vicka: Veste, dragi oče, kaj pravijo ljudje: kdo se je enkrat opekel ... Bilo nas je strah in smo zbežali.
Janko: Kam si šel?
Vicka: Nismo vedeli, kje bi se našli. Šli smo v cerkev, da se skrijemo. Tam smo prišli skozi polja in vinograde, da jih ne bi videli. Prišli smo do cerkve, a je bila zaprta.
Janko: Pa kaj?
Vicka: Mislili smo: moj bog, kam naprej? Na srečo je bil v cerkvi fratar; je molil. Nato nam je povedal, da je v cerkvi slišal glas, ki mu je rekel: Pojdi, reši fante! Odprl je vrata in šel ven. Takoj smo ga obkolili kot piščanci in ga prosili, naj se skrije v cerkvi. (To je bil takrat župnik Jozo, župnik. Od takrat je postal naklonjen).
Janko: Kaj pa on?
Vicka: Odpeljal nas je do župnišča. Prisilil nas je v majhno sobo, to je Fra 'Veselko, nas zaprl v notranjost in odšel ven.
Janko: In ti?
Vicka: Kar nekaj časa je trajalo. Potem se je ta duhovnik vrnil z nami z dvema redovnicama. Tolažili so nas s tem, da so nam rekli, da se ne bojimo.
Janko: Torej?
Vicka: Začeli smo moliti; nekaj trenutkov pozneje je Madona prišla med nas. Bila je zelo vesela. Molil je in pel z nami; rekel nam je, naj se ničesar ne bojimo in da se bomo uprli vsemu. Pozdravil nas je in odšel.
Janko: Ste se počutili bolje?
Vicka: Definitivno boljše. Še vedno smo bili zaskrbljeni; če bi nas našli, kaj bi nam storili?
Janko: Torej se ti je pojavila Madona?
Vicka: Sem ti že povedala.
Janko: Kaj so počeli ubogi ljudje?
Vicka: Kaj bi lahko naredil? Tudi ljudje so molili. Vsi so bili zaskrbljeni; govorilo se je, da so nas odpeljali in dali v zapor. Vse je bilo rečeno; saj veste, kako so ljudje narejeni, pove vse, kar jim gre skozi glavo.
Janko: Se je Gospa prikazala na tistem drugem mestu?
Vicka: Ja, večkrat.
Janko: Kdaj si prišel domov?
Vicka: Ko se je mračilo, okrog 22. ure.
Janko: Ste na ulici že koga srečali? Ljudje ali policija.
Vicka: Nihče. Nismo se vrnili na ulico, ampak na podeželje.
Janko: Kaj so rekli vaši starši, ko ste prišli domov?
Vicka: Veste, kako je; bili so zaskrbljeni. Potem smo vse to povedali.
Janko: Prav. Kako to, da ste nekoč trmasto zatrjevali, da se vam Madona nikoli ni pojavila v župnijskem župnišču in da se tam nikoli ne bo pojavila?
Vicka: Takšna sem: pomislim na eno stvar in pozabim na ostalo. Nekoč nam je Gospa rekla, da se ne bo nikoli pojavila v določeni sobi. Nekoč smo začeli moliti prav tam, v upanju, da bo prišlo. Namesto tega nič. Molili smo, molili in ona ni prišla. Spet smo začeli moliti in nič. [Vohunski mikrofoni so bili skriti v tisti sobi]. Torej?
Vicka: Pa smo šli v sobo, kjer se zdaj pojavlja. Začeli smo moliti ...
Janko: In Madona ni prišla?
Vicka: Počakaj malo. Prišlo je takoj, takoj ko smo začeli moliti.
Janko: Vam je kaj rekel?
Vicka: Povedala nam je, zakaj ni prišla v to sobo in da nikoli ne bo prišla tja.
Janko: Ste jo vprašali, zakaj?
Vicka: Seveda smo ga vprašali!
Janko: Kaj pa ti?
Vicka: Povedal nam je svoje razloge. Kaj naj bi še naredil?
Janko: Ali lahko poznamo tudi te razloge?
Vicka: Poznaš jih; Sem ti rekel. Zato pustimo pri miru.
Janko: Prav. Pomembno je, da se razumemo. Tako lahko sklepamo, da se je tudi Madona pojavila v župnijski župniji.
Vicka: Ja, rekel sem ti, pa čeprav to še ni vse. V začetku leta 1982 se nam je že pred odhodom v cerkev pokazala v župnišče. Včasih se je takrat pojavila tudi v jedilnici.
Janko: Zakaj ravno v jedilnici?
Vicka: Tukaj. Nekoč v tistem obdobju je bil z nami eden od urednikov GIas Koncila. ["Glas Sveta", ki ga tiskamo v Zagrebu, je najbolj priljubljen katoliški časopis v Jugoslaviji]. Tam smo se pogovarjali z njim. Ob uri prikazovanja nas je prosil, naj se ustavimo tam, da bi molili.
Janko: In ti?
Vicka: Začeli smo moliti in Madona je prišla.
Janko: Kaj si potem naredil?
Vicka: Kot ponavadi. Molili smo, peli, jo vprašali nekaj stvari.
Janko: In kaj je delal uredniški novinar?
Vicka: Ne vem; Mislim, da je molil.
Janko: Se je končalo tako?
Vicka: Ja, za tisti večer. Toda isto se je zgodilo še tri noči.
Janko: Ali je Madona vedno prišla?
Vicka: Vsak večer. Ko nas je ta urednik preizkusil.
Janko: Za kaj je šlo, če ni skrivnost? Nobena skrivnost. Rekel nam je, naj poskusimo, če bomo videli Madonno z zaprtimi očmi.
Janko: In ti?
Vicka: Poskusila sem, ker me je tudi zanimalo. To je bilo isto: Madono sem videl enako.
Janko: Vesel sem, da si se tega spomnil. Resnično sem te hotel vprašati.
Vicka: Tudi jaz sem nekaj vredna ...
Janko: Hvala. Veste marsikaj. Tako smo tudi to razjasnili.