Vicka iz Međugorja "Gospa je vedno z nami, tudi v težavah"

Janko: Te bom nekaj posebej vprašal, ti pa mi, če želiš, odgovori.
Vicka: V redu je.
Janko: Vsi poznamo bolečine in tegobe, ki ste jih doživljali na začetku, tako posamezno kot v skupini, glede tega, kar se vam je dogajalo. Zdaj vas sprašujem: ali ste zmedeni, ali ste se tako zmedli, da ste si želeli, da se nič ne bi zgodilo?
Vicka: Ne, ne. To nikoli!
Janko: Res nikoli?
Vicka: Nikoli. Gospa mi je bila vedno blizu; Imel sem jo v srcu in vedel sem, da bo zmagala. Absolutno nisem razmišljal o težavah med prikazovanji; pravzaprav ne morem misliti na nič drugega.
Janko: Dobro, med prikazovanji. Toda po?
Vicka: Niti potem. Včasih se mi je zgodilo, da bi me lahko tudi zaprli. Toda Gospa mi je dala trdno vero, da bo tudi tam z mano. In kdo bi mi lahko kaj naredil?
Janko: Od vaše partnerke sem slišal, da je imela trenutke, ko si je želela, da se nikoli ne bi vpletala v te dogodke. V resnici pa mi je takoj rekel: »Ko je napočil trenutek srečanja z Gospo, ni bilo nobene moči, ki bi me mogla preprečiti, da ne bi šel na srečanje z njo«.
Vicka: Mogoče. Govoril sem samo zase; Itak vem, o kom govoriš. Kaj hočeš, toliko glav in toliko mnenj. Ti revež si tako trpel; predvsem.
Janko: Torej pravite, da niste bili malodušni.
Vicka: Ne, vsak dan smo bili trdnejši in pogumnejši.
Janko: No, moram ti verjeti.
Vicka: Zakaj pa ne? Če imate kaj za povedati, povejte in ne bojte se.
Janko: Ničesar se ne bojim. Vesel sem, da je šlo takole. Vendar, Vicka, vedela sem, da si imela od prvega srečanja do danes boleče in težke trenutke. Se spomnite katerega od teh trenutkov?
Vicka: Veliko jih je bilo; jih ni mogoče našteti. Lahko si predstavljate; navsezadnje sem ti o tem že povedal. Zdaj nas je klical eden, zdaj drugi. Zasmehovali so se nam, grozili so nam. Kaj hočeš, da ti povem? Bilo je preprosto grozno. Če nas ne bi Gospa spodbudila, ne vem, kaj se je z nami zgodilo. Hvala Bogu in Gospe, vse smo zdržali.