Vicka iz Međugorja: povedala vam bom o čudežih Gospe

Janko: Vicka, se ti ne zdi čudno, da te je tako malo vprašal o čudežih Međugorja?
Vicka: Res. Skoraj sem slabo pomislil nate.
Janko: Odkrito mi povej, kaj si mislil.
Vicka: Ne. Sram me je.
Janko: Ampak reci to svobodno! Veste, kaj mi vedno pravite: "Ne bojte se!"
Vicka: Mislila sem, da tem stvarem sploh ne verjameš.
Janko: V redu, Vicka. Naj te ne bo strah; toda niste uganili. Tukaj vam takoj pokažem. Sam sem bil očividec nenadnega okrevanja, ki se je zgodil ob srečanju karizmatikov Kanade, medtem ko je javno molil za ozdravljenje, po sveti maši [skupino je vodil znani P. Tardif]. Zelo dobro veste, kako zelo se je vse gibalo. Zapuščajoč zakristijo, vzdolž lestve, sem skoraj poteptal žensko, ki je jokala in izvirala od veselja. Nekaj ​​trenutkov prej jo je Gospod čudežno ozdravil od hude bolezni, ki jo je leta zdravil v bolnišnicah v Mostaru in Zagrebu. Prav tako je delal zdravilišča. Vicka, ti je dolgčas?
Vicka: Za božjo voljo, pojdi naprej!
Janko: Ženska je že leta trpela za "multiplo sklerozo", predvsem pa je trpela zaradi pomanjkanja ravnovesja, toliko, da ni mogla stati sama. Tudi tisti večer jo je njen mož nosil skoraj po teži. Ker zaradi velike množice niso mogli vstopiti v cerkev, so ostali zunaj, pred zakristijskimi vrati. In medtem ko je duhovnik, ki je vodil molitev, napovedal: "Čutim, da Gospod trenutno zdravi žensko, ki je zbolela za multiplo sklerozo", je omenjena gospa v tistem natančnem trenutku začutila kot električni udarec po vsem telesu. Hkrati se je počutila, da lahko stoji sama. Tako mi je takoj rekla. Spuščajoč se po stopnicah sem ugotovil, da se je nekomu nekaj zgodilo. Takoj, ko me je zagledala, je gospa tekla proti meni in ponavljala jok: "Fra Janko mio, ozdravljen sem!" Kmalu kasneje se je sama odpravila do svojega avtomobila, ki je bil oddaljen več kot sto metrov. Kot vidite, Vicka, sem te trenutke osebno doživel tudi v Međugorju! Samo malo sem šel in verjetno te dolgočasil.
Vicka: Prosim! Bilo je zelo zanimivo. Res.
Janko: Samo to bi rad dodal: To žensko poznam že od otroštva. Pred mnogimi leti sem jo pripravil za potrditev in prvo obhajilo. Kasneje sem jo videl, tudi po ozdravitvi. Nekaj ​​dni kasneje sem jo srečala, sama, brez pomoči nikogar, pa je šla v Podbrdo, na mesto prvih prikazovanj, da bi se zahvalila Bogu in Gospe za vse, kar sta ji storila. Pred dnevi sem jo videl tudi v župnijski cerkvi, ki se je premaknila tako hitro kot druge. Zdaj mi povej, Vicka, če te res motim.
Vicka: Že povedala sem ti, da je zelo zanimivo!
Janko: Želim izraziti svoje osebno prepričanje o ozdravitvah in čudežih.
Vicka: Všeč mi je, zato mi ni treba vedno govoriti.
Janko: Prav. Čeprav vem dovolj, kar se tiče fizičnega ozdravljenja, raje utihnem. To je tudi zato, ker se mnogokrat to, kar ni bilo jasneje razloženo, imenuje čudež. Želim vam povedati tudi to: zame je največji čudež, ko se grešnik spreobrne, ko se v trenutku spremeni, toliko, da od tega trenutka postane ateist, božji prijatelj in je pripravljen na to prijateljstvo z Bogom prenesti vse preizkušnje in vse prezir do tistih, s katerimi je volil proti Bogu do pred dnevi. Vicka, gobavost duše je težje zdraviti kot telo. In jaz sem priča teh ozdravitev. Oprostite, če sem govoril kot "profesor". Po mojem mnenju so telesna ozdravljenja služila za ozdravljenje duše.
Vicka: Zdaj bi vam lahko nekaj povedala, o čemer sem razmišljala mnogokrat kasneje.
Janko: Povej mi, prosim.
Vicka: Za vas morda to ne bo veliko pomembno, ampak zame bo.
Janko: Pridi, pogovori se. Za kaj se gre?
Vicka: Gre za pretvorbo intelektualca. Čuden človek! Na najinem srečanju mi ​​je dva ali trikrat govoril o sebi. Združil je vse barve. Nekaj ​​mi ga je prineslo in sva se pogovarjala. Dolgo, dolgo. Človek bi rekel, da ne verjame v nič; po drugi strani se zdi, da je tako. Nisem več vedel, kaj bi z njim, vendar me ni hotel zapustiti. Molila sem zanj in mu svetovala, naj gre k nekemu duhovniku. Rekel sem mu: "Poskusi. Kdo ve. "
Janko: Verjetno te ni pozoren.
Vicka: Ne. Toda ko sem zvečer prihajal v cerkev, medtem ko so ljudje zunaj spovedovali, sem ga zagledal: pokleknil je tik pred tabo. Sama sem si mislila: pravkar si se zgodila tja, kamor moraš iti!
Janko: In kaj potem?
Vicka: Šel sem dalje in spet sem na kratko molil zanj.
Janko: Se je končalo tako?
Vicka: Sploh ne! Po treh ali štirih mesecih se je vrnil v mojo hišo in spontano mi je rekel, da je postal še en človek, pravi vernik. To je bil zame pravi čudež. Kako dober in močan Bog je!
Janko: Evo, poglejte, kako Bog vse naredi in zdravi. Zelo sem vesel, da ste mi to povedali. V veliko veselje je, ko se ti dogodki zgodijo. Vsak od nas duhovnikov, ki pogosto prihajamo sem, da bi se izpovedali, te izkušnje doživi ne le enkrat, ampak večkrat. Tako je bilo tudi v Jezusovem času, ki je pogosto spajal celjenje telesa z zdravjem duše. Velikokrat je, ko je nekoga ozdravil, dodal: "Pojdi in ne greši več." To je isti Jezus, ki zdravi tudi danes.
Vicka: Prav. Vedel sem, da se boš znebil tega.
Janko: Ampak iz česa?
Vicka: Iz mojega dvoma ne verjameš v ozdravitve.
Janko: Bilo je zelo enostavno, ker nisi imel razloga za to. Če želite to tudi vedeti, sem med spovedmi slišal toliko fizičnih ozdravitev! Vsem sem svetoval, naj prinesejo dokumente in gredo v župnijski urad, da opozorijo na ozdravljenje, v znak zahvale dobremu Bogu in Gospe. To je v redu. Vendar me zanima še ena stvar.
Vicka: Kaj je?
Janko: Če bi Gospa včasih rekla vnaprej, da bi bil kdo ozdravljen.
Vicka: Kolikor vem, tega nihče ni rekel. Vedno priporoča trdno vero, molitev in post. Potem, kaj bo dal Bog.
Janko: In brez teh stvari? V - Nič!
Janko: V redu, Vicka. A zdi se mi čudno, kaj se je zgodilo z majhno Daniele Setko. V tem primeru so nekateri od vas na začetku rekli, da si bo opomogel, ne da bi govoril o teh pogojih. Povem vam glede na to, kar sem slišal s snemalnika.
Vicka: Toda sredi tistega kaosa, kdo bi lahko vsakič pomislil na vse? Tisti, ki je govoril, je dobro vedel, da je Gospa povedala Danielovim staršem, da morajo imeti živo vero, moliti in postiti. Razen tega, da ni povedal vse na glas; je mogoče razložiti le na ta način.
Janko: Prav. Upajmo, da bo. Ampak ko ste mi enkrat povedali, se mi zdaj zdi, da je Gospa rekla, da bo ozdravila mladega in da ni postavil nobenih pogojev.
Vicka: O kom sem ti potem povedal? Zdaj se ne spomnim.
Janko: Povedali ste mi o mladem moškem, ki je brez leve noge.
Vicka: In kaj sem ti rekel?
Janko: Da ga bo Gospa zdravila brez kakršnih koli pogojev, po obljubljenem znamenju.
Vicka: Če bi ti to povedal, sem ti povedal resnico. Gospa je rekla, da se bodo v tistem trenutku mnogi okrevali in s tem mladim moškim se je obnašala na poseben način.
Janko: Kaj misliš s tem?
Vicka: Skoraj vsak dan je prihajal k Marijinim prikazovanjem in Madona je pokazala, da ga ima še posebej rada.
Janko: Kako veš?
Vicka: Takole. Nekoč, tik pred božičem v prvem letu, nam je pokazala svojo bolno nogo. Umaknil je umetni, plastični del z noge in nam namesto tega pokazal zdravo nogo.
Janko: Zakaj to?
Vicka: Ne vem. Mogoče je Gospa mislila, da bo ozdravil.
Janko: A je v tistem trenutku kaj začutil?
Vicka: Potem nam je povedal, da se mu zdi, da ga kdo dotakne po glavi. Nekaj ​​takega.
Janko: Prav. Toda Gospa ni rekla, da bo ozdravil!
Vicka: Pojdi počasi; Nisem še zaključil. Dva ali tri dni pozneje so k nam prišli mladi. Igrali smo in peli; med njimi je bil tudi tisti fant.
Janko: In kaj potem?
Vicka: Čez nekaj časa se nam je pojavila Madona, prej kot običajno. Poleg nje je bil še tisti fant, ves zavit v luč. Ni vedel, takoj zatem pa nam je povedal, da je med prikazovanjem čutil nekaj, kot je električni tok, ki mu gre skozi nogo.
Janko: Skozi katero nogo?
Vicka: Bolna.
Janko: In kaj potem?
Vicka: Povedal sem ti, kar sem vedel.
Janko: Nisi mi povedal, ali se bo noga zacelila ali ne!
Vicka: Gospa je rekla da, vendar pozneje.
Janko: Kdaj?
Vicka: Ko nam bo dal svoj znak, potem se bo popolnoma zacelil. To nam je povedal sredi leta 1982.
Janko: Komu je to rekel: tebi ali njemu?
Vicka: K nam. In poročali smo mu.
Janko: In ti je verjel?
Vicka: Seveda ne! V to je verjel že prej, ko nam ga je Gospa pokazala.
Janko: Se spomniš, ko je Gospa to obljubila?
Vicka: Ne, lahko pa ga vprašaš; zagotovo ve.
Janko: V redu, Vicka; vendar ga zdaj ne bom iskal.
Vicka: Lahko bi ga bilo najti; se vsak večer udeležuje maše in se druži.
Janko: Prav. A še vedno verjame v to?
Vicka: Zagotovo verjame! Zdaj je eden naših; tudi to veste.
Janko: Ja, vem, v redu je. Čas bo povedal. Mi lahko poveste, če je Gospa vnaprej rekla za nekoga, če bi bila ozdravljena?
Vicka: Tega ponavadi ne pove. Ne spomnim se natančno, toda vem, da je nekoč za bolnega rekel, da bo kmalu umrl.
Janko: Ali je po vašem mnenju in po Gospem trda vera, post, molitev in druga dobra dela potrebna za ozdravitev?
Vicka: In potem, kaj bo Bog dal. Ni druge poti.
Janko: Od koga Gospa zahteva te stvari: od bolnih ali od drugih?
Vicka: Najprej od bolne osebe; nato pa družinski člani.
Janko: Kaj pa, če je bolan tako resen, da niti ne more moliti?
Vicka: Lahko in mora vsaj verjeti; vmes morajo družinski člani moliti in postiti čim več. Tako pravi Gospa in tako je tudi, oče. Zdaj pa me zanima nekaj drugega.
Janko: Slišimo.
Vicka: Mi lahko poveste, čeprav ni pomembno, koliko zdravil je bilo doslej znanih v Međugorju?
Janko: Zagotovo, ne vem. Do nekaj mesecev nazaj jih je bilo več kot 220. Za zdaj to samo povem. Mogoče bom ob kakšni drugi priložnosti povedal več o tem. Zagotovo še vedno obstajajo nekateri, o katerih niso poročali.
Vicka: Seveda. Poročati jih ni pomembno. Bog in Gospa vesta, kaj počneta.
Janko: Vicka, je zdaj moja vera v ozdravitve jasnejša?
Vicka: Ja, pojdi naprej.